Hiša voščenih lutk

Hiša Drakule, Hiša Frankensteina, Hiša strahu, Hiša skrivnosti, Hiša Usherjev, Hiša na Goli gori, Hiša na Ukletem hribu - grozljivke so polne hiš, v katere ni dobro vstopati. Če ne zaradi drugega, potem že zato, ker se ne vrneš živ. In če ti že ravno zgrešijo srce, potem itak umreš od groze. Ponavadi jih prepoznaš že na daleč: pa ne le zato, ker stojijo na samem in ker so na lokacijah, na katerih stojijo, noči vedno bistveno daljše od dnevov, ampak predvsem zato, ker njihov zelo slab glas seže tudi v najbolj deveto vas. Ko stopiš v tako hišo, ne moreš reči: hej, nisem vedel! Nihče ne more biti tako slabo informiran. Kraljice teh strašihiš so že od nekdaj hiše voščenih lutk.

Odkar je Michael Curtiz, danes najbolj znan po Casablanci, leta 1933 posnel srhljivo, gotsko, viharniško, ekspresionistično Skrivnost muzeja voščenih lutk, v kateri se je iznakaženi, besni, globoko frustrirani, hudo lunatični mojster Ivan Igor (Lionel Atwill) lepim ljudem, zlasti bejbam, maščeval tako, da jih je predeloval v voščene lutke, potemtakem v neke sorte voščene body-art inštalacije, na vhodu v hiše voščenih lutk piše: Ne vstopaj! Ali pa: Opusti vsakršno upanje ti, ki vstopaš! Hja, ko vstopiš v hišo voščenih lutk, je tako, kot da bi vstopil na pokoplišče. Prvi rimejk tega šokerja - Hiša voščenih lutk (v treh dimenzijah!) - so posneli 20 let kasneje. Od originala ni bil boljši, toda postal je bolj slaven. In seveda, senzibilnosti osemdesetih, Reaganove dobe, tega neokonzervativnega muzeja voščenih lutk, je tako ustrezal, da so ga leta 1982 reprizirali. Z uspehom, se razume. In ker se Busheva Amerika zelo dobro lepi na senzibilnost Reaganove Amerike, bi pričakovali, da ga bodo zdaj ponovno reprizirali. No, ker pa živimo v času, ki je odvisen od rimejkiranja starih grozljivk (Zora živih mrtvecev, Teksaški pokol z motorko, Haunting, Hiša na Ukletem hribu, Megla, Amityville Horror ipd.), so raje posneli rimejk, opremljen z novo generacijo hormonskih, zabitih, slabo informiranih, dizajnerskih frajerjev in bejb, ki originala niso videli. Če bi ga, ne bi bilo rimejka, heh. In pošasti v sodobnih grozljivkah računajo prav na to - da mularija ne gleda starih filmov. Le zakaj bi jih? Stari šokerji ne izgledajo kot video spoti - ali pa kot reklame za Nike. Toda v vseh teh sodobnih horror rimejkih je dobro vsaj nekaj: kazen za nevednost, nerazgledanost in slabo splošno izobrazbo je huda, brutalna, ekstremna, zelo grafična, čisti Grand Guignol. Nič drugače ni v Hiši voščenih lutk, v katero - po čudno dolgi, “epski” ekspoziciji - pade šest mladcev in mladenk, med katerimi je tudi promiskuitetna Paris Hilton, ki en passant sparodira oni svoj drugi “film” in ki bi lahko mirno igrala tudi v Road Tripu. Iskreno rečeno, vsi skupaj se ves čas obnašajo tako, kot da nastopajo v Road Tripu, s čimer pa le intonirajo svojo prihodnost - v muzeju voščenih lutk, v katerem pristanejo zaradi slabe orientacije (jebiga, na “jugu” odpove tudi GPS), jih čakajo tako ekstremne in tako groteskne situacije, da imajo občutek, da gre le za štos, le za prvi april, le za komedijo - da se torej z njimi nekdo poigrava. Že ob pogledu na napol neogotsko, napol mavzolejsko vukojebino, v kateri je dobesedno vse iz voska in v kateri “živijo” le voščene lutke, bi jim moralo kapniti, da ima hardcore mojster - maskirani, disfunkcionalni, iznakaženi, introvertirani, sadistični frik - za sabo že toliko prakse, da se bo z njimi, lepimi ljudmi, res le poigral. Con gusto. Ko nima dela, verjetno bere stripe. Ali pa študira Busheve nastope.

ZA -