Učinek metulja

Se še spomnite Martyja McFlyja, fanta, ki je v dobi Ronalda Reagana z magičnim avtom, neke sorte časovnim strojem, odpotoval v preteklost in s tem nehote spremenil prihodnost? A to še ni bilo vse: kot veste, je le malo manjkalo, pa bi na tej avanturi spal s svojo mamo - hja, le malo je manjkalo, pa bi zaplodil samega sebe. Marty je bil popolna pop alegorija Reaganove dobe - dobe patriotizma, populizma in militarizma, dobe, v kateri so moške rojevali moški, ne pa ženske. Spomnite se le, kako je Charlie Sheen v Vodu smrti razglabljal o tem, da je pravzaprav sin dveh moških, dveh vojakov, “dobrega” in “zlega”. Marty bi se lahko poročil z Johnom Connorjem, ki je v Terminatorju odpotoval v preteklost zato, da bi spremenil prihodnost - da bi zaplodil samega sebe, da bi ustvaril karizmatičnega liderja, ki bo v prihodnosti dobil vojno proti terorju mašin.

Oba filma, Nazaj v prihodnost in Terminator, sopotnika Reaganove ponovne izvolitve, sta lepo naelektrila največjo fantazijo Reaganove dobe, namreč - da je preteklost mogoče spremeniti, da jo je mogoče rehabilirati, da je mogoče vse izgubljene bitke dobiti, da se je v preteklosti mogoče očistiti. Spomnite se le Ramba, Reaganovega najbolj “univerzalnega vojaka”, ki je šel v Vietnam, da bi dobil vietnamsko vojno, ki so jo Američani izgubili. Saj veste, kaj je pred odhodom vprašal svojega nadrejenega: “Nam bodo tokrat pustili, da zmagamo?” Nam bodo vsi ti jebeni politiki, zahrbtni disidenti, zadeti protestniki in liberalni mediji pustili, da to vietnamsko vojno končno enkrat dobimo?! Ni kaj, Marty McFly se je v dvajsetih letih spremenil. Zdaj, v Učinku metulja, ni več sopotnik Reaganove ponovne izvolitve, ampak Busheve - in seveda, zdaj mu je ime Evan Treborn, o tem, da že majhna sprememba na eni strani sveta povzroči kataklizmo na drugi strani sveta, pa bi lahko pisal knjige. Jasno, o tem, da že majhna sprememba na eni strani časovne premice povzroči kataklizmo na drugi strani časovne premice, bi lahko snemal filme. Ko je bil še otrok, so ga mučile hude zatemnitve - nekaterih pasusov iz svojega življenja se preprosto ni mogel spomniti.

Terapevti mu predlagajo, da naj piše dnevnik, a tudi to ga ne pripelje do korena svoje pratravme. Ko odraste in ko ga prvič zagledamo z glasom in stasom Ashtona Kutcherja, izgleda kot John Walker Lindh, oni razvpiti “ameriški taliban”, okej, ali pa kot vojni veteran, kot univerzalna žrtev vseh vojnih bolezni, saj veste, “shell shocka”, “utrujenosti”, “pranja možganov”, “posttravmatičnega stresa” in “zalivskega sindroma”, potemtakem kot mentalni rezime vseh velikih “ameriških” vojn 20. stoletja (I. svetovne, II. svetovne, korejske, vietnamske in zalivske). Evan kakopak ni vojni veteran, toda mentalno je vojni veteran, bolje rečeno, mentalno podoživlja veliko fantazijo vsakega vojnega veterana - da bi spremenil in popravil preteklost. In res, Evana, sicer študenta psihologije, ob branju svojega otroškega dnevnika stalno buta nazaj, v preteklost, v predmestno idilo otroštva, ki so jo kazile raznorazne disfunkcije, saj veste, bolezni, sadizem, mučenje živali, šovinizem, mizantropija, umori, detomori, hej, celo matricid, predvsem pa pedofilija, zloraba otrok, recimo nastopanje v porničih, v katere otroke sili ata Eric Stoltz (heh, nesojeni Marty McFly!). Toda bolj ko spreminja preteklost, bolj pogubna in tragična je zanj, za njegove prijatelje (Ethan Suplee, William Lee Scott, Elden Henson) in za njegovo muzo (Amy Smart), tako da se paralelni svetovi, poganjki Cone somraka in teorije kaosa, le množijo. In disfunkcije tudi - spiralno. Kot nasilje. Kaj hoče Evan, je na dlani: točno, hoče se asimilirati. Vrniti se hoče v Ameriko - v čisto, srečno, perfektno Ameriko. Zato ne preseneča, da v njegovem “spominu” - v njegovih flashbackih - ni velikih zgodovinskih dogodkov: že samo odraščanje v Bushevi Ameriki je vojna. Učinek metulja morda res ni kvintesenca Busheve Amerike, toda izgleda tako.

ZA -