Fantastični štirje

Stripi so mikrobudžetne produkcije - avtor si izmisli superjunaka, ki potem rešuje svet, pri čemer kakopak povzroči toliko gospodarske škode kot negativec dneva. Kar si pač avtor izmisli, nariše - in vsi ti bombastični akcijski prizori ga nič ne stanejo. In potem pridejo filmarji, pogledajo strip in rečejo: o, šit, tole nas bo stalo 100 milijonov dolarjev! Ali pa 150 milijonov! Živo si lahko predstavljate, kako sadistično uživa avtor stripa, recimo kak Stan Lee ali pa Jack Kirby, ko gleda, koliko denarja zapravijo za snemanje prizorov, ki njega samega niso nič stali, pa je z njimi kljub vsemu dosegel orjaški efekt. Še več, z njmi je dosegel tak efekt, da so jih zdaj prisiljeni snemati - in zanje zapravljati enormne količine denarja. Ker so filmi, posneti po stripih, makrobudžetne produkcije, jih producirajo le velike korporacije, le največji h'woodski studiji.

In tu je ironija: filmi, posneti po stripih, so ekstaze korporativnega samopoveličevanja, korporativne mentalitete, korporativne logistike in korporativne sintetike, toda obenem boste težko našli filme, ki bi bili do korporacij bolj skeptični - ki bi korporacije bolj prezirali. Samo pomislite: kdo je običajno glavni negativec v stripovskih filmih? Točno - korporacija. In človek, ki korporacijo vodi. Spomnite se le Spider-Mana. Ali pa novega Batmana - tip, ki hoče Batmanovo filantropsko, humanitarno korporacijo, preleviti v profitno korporacijo, je svinja. Podobno je v drugih stripovskih filmih, hočem reči, sporočilo je vedno isto: korporacija je Zlo! Profit je Zlo! Direktorji, ki mislijo le na četrtletna poročila, so Zlo! Če bi bili stripovski superjunaki Bush, bi ameriške globalne korporacije uvrstili na edino globalno os - “os Zla”.

To bi storili tudi Fantastični štirje - genialni znanstvenik Reed (Ioan Gruffudd), njegova eks bejba Sue (Jessica Alba), sicer specialistka za genetiko, njen pustolovski brat Johnny (Chris Evans) in Reedov prijatelj Grimm (Michael Chiklis): Victorja Von Dooma (Julian McMahon), malopridnega, diaboličnega, megalomanskega magnata, ki jim je omogočil vesoljsko ekspedicijo in bližnje srečanje s kozmično radiacijo, bi najraje zasuli z bombami. Radiacija jih tako bogato obdari, da res izgledajo kot superjunaška koalicija dobre volje - Reed postane elastika, Sue fantom, Johnny požar, Grimm pa kamnita verzija Hulka. Med njimi in pravico - demokracijo, svobodo ipd. - stoji le Von Doom, utelešenje “jeklenega”, egomaničnega, globalističnega korporativnega uma, ki hoče zavladati svetu. Jasno, Von Doom, prav tako mutantska žrtev radiacije, je le vrsta orožja za množično uničevanje - tako kot so vrsta orožja za množično uničevanje tudi fantastični štirje. Toda razlika je očitna: fantastični štirje svoje talente - svojo nadnaravno destruktivno moč - obvladujejo, bolje rečeno, izkoriščajo jih za “dobra dejanja” in v “miroljubne namene”, medtem ko Von Doom, čigar newyorški art deco nebotičnik očitno nadomešča Svetovni trgovinski center, svojih nadnaravnih talentov ne obvladuje, prej narobe, z njimi hoče izsiljevati svet. Fantastični štirje - ringelšpil podrazvitih specialnih efektov, multipleksne nevroze in precenjenih klišejev - so stripovski popkorn, ki skuša legitimirati nuklearni status quo: Amerika ima pravico do nuklearnega orožja, ostali pa te pravice nimajo. Zakaj? Točno - ker Amerika nuklearno orožje obvladuje. Ker se torej samoobvladuje. Kakšno samoodrekanje! Lepo prosim, le koga bi potem še presenečalo, da film ne ve, kaj bi počel s svojimi superjunaki, s svojimi orožji za množično uničevanje. Iskreno rečeno, z njimi nima kaj početi. Fantastične štiri je pač eno samo samoodrekanje. In tako ni nič z ultimativnim seksom - s seksom med nevidno žensko in moškim, ki se mu vsak organ raztegne v neskončnost.

PROTI -