24. 8. 2005 | Mladina 34 | Kultura | Film
Gospodarji Dogtowna
Lords of Dogtown, 2005
James Cagney, ameriški gangster, je na koncu Bele vročine (1949) vpil: “Mama, na vrhu sveta sem!” Obkoljen je, prestreljen in izdan, še malo, pa bo zletel v zrak, toda hej - občutek ima, da mu je uspelo. Da je ujel ameriški sen. Ameriški gangsterji so bili vedno taki - najbolj avtentični častilci ameriškega sna. Postali so sinonim za ameriški sen, obenem pa tudi sinonim za sublimni, junaški neuspeh ameriškega sna. Bolje rečeno, postali so dokaz, da je z ameriškim snom nekaj narobe. Taki so bili v tridesetih in taki so bili kasneje, recimo Al Pacino v Brazgotincu - šele ko je z glavo zakopan v goro kokaina in ko je že z vseh strani izdan in prerešetan, ko je torej razdejan od garanja, kariere, izgradnje imperija in hlepenja po ameriškem snu, lahko svoji materi pokaže: glej, uspelo mi je! Mama, ubijajo me, toda prišel sem do konca! Martin Scorsese je potem ta neuspeh ameriškega sna napihnil v idiom: gangsterji v Dobrih fantih in Kazinu najprej pridejo na vrh, ustvarijo evforično pionirsko komuno in ujamejo ameriški sen - ko se paradigma zamenja, pa srhljivo propadejo. Čas jih preprosto povozi. To, kar so ustvarili in ujeli, jih presega. Trg, ki se je spremenil in na katerem hočejo delati po starem, jih ubije. V tem, da te ubije čas, ki si ga sam formatiral, je resda nekaj tragičnega, toda izraz “čas vse pokvari” je dejansko le v jezik nostalgije preveden izraz “trg vse pokvari”.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
24. 8. 2005 | Mladina 34 | Kultura | Film
James Cagney, ameriški gangster, je na koncu Bele vročine (1949) vpil: “Mama, na vrhu sveta sem!” Obkoljen je, prestreljen in izdan, še malo, pa bo zletel v zrak, toda hej - občutek ima, da mu je uspelo. Da je ujel ameriški sen. Ameriški gangsterji so bili vedno taki - najbolj avtentični častilci ameriškega sna. Postali so sinonim za ameriški sen, obenem pa tudi sinonim za sublimni, junaški neuspeh ameriškega sna. Bolje rečeno, postali so dokaz, da je z ameriškim snom nekaj narobe. Taki so bili v tridesetih in taki so bili kasneje, recimo Al Pacino v Brazgotincu - šele ko je z glavo zakopan v goro kokaina in ko je že z vseh strani izdan in prerešetan, ko je torej razdejan od garanja, kariere, izgradnje imperija in hlepenja po ameriškem snu, lahko svoji materi pokaže: glej, uspelo mi je! Mama, ubijajo me, toda prišel sem do konca! Martin Scorsese je potem ta neuspeh ameriškega sna napihnil v idiom: gangsterji v Dobrih fantih in Kazinu najprej pridejo na vrh, ustvarijo evforično pionirsko komuno in ujamejo ameriški sen - ko se paradigma zamenja, pa srhljivo propadejo. Čas jih preprosto povozi. To, kar so ustvarili in ujeli, jih presega. Trg, ki se je spremenil in na katerem hočejo delati po starem, jih ubije. V tem, da te ubije čas, ki si ga sam formatiral, je resda nekaj tragičnega, toda izraz “čas vse pokvari” je dejansko le v jezik nostalgije preveden izraz “trg vse pokvari”.
To “tragično” občutenje trga so potem zajezdili mnogi filmi (Vroče noči, Snif itd.), v katerih sprememba na trgu ubije evforično, srečno, hedonistično, triumfalno, frajgajstovsko, pionirsko komuno, ki je sam trg ustvarila. Gospodarji Dogtowna, posneti po resnični zgodbi, nas pošljejo na začetek sedemdesetih - v Los Angeles, kjer surferji vse bolj koketirajo s skejtanjem. Surf je klasika, skejt pa le novotarija, toda nekateri, predvsem trije prijatelji, Tony Alva (Victor Rasuk), Stacy Peralta (John Robinson) in Jay Adams (Emile Hirsch), danes legende, tedaj le pasji vojaki urbane enoličnosti, tesnobe, odtujenosti, zaspanosti in brezizhodnosti, začnejo skejtanje na javnem in zasebnem betonu, recimo v praznih, izsušenih jet-set bazenih, spreminjati v umetnost, v svojo malo uporniško, ekstremno, uretansko zgodbo, v svojo malo adrenalinsko ekscentričnost, v kateri nekaj več vidi le Skip Engblom (Heath Ledger), zapiti, jezni, fuck-you izdelovalec in prodajalec surfov iz Venice Beacha, eks surfer in hendrixovec, ki jih vzame pod svoje okrilje. Tako dobijo ime (Z-Boys), drese in občutek pripadnosti - tip postane njihov sponzor, njihov guru, njihov oče in njihov menedžer, s tem pa tudi center nove, evforične, hedonistične, frajgajstovske, pionirske komune, toda trg ga začne kmalu presegati. Ko skejterski freestyle pograbijo trg, korporativni sponzorji, fama in mediji, je to nenadoma več, kot lahko Skip prežveči. Z-Boys, pirati losangeleške suše in neskončnega poletja, dobijo boljše ponudbe - in senco. Skip pade v senco. Trg ubije arhaično, idealistično komuno - subkulturo ugrabi mainstream. Vse, kar nastane iz upora, pač hlepi po slavi.
ZADRŽAN +
