Hvalnica ljubezni

Jean-Luc Godard že dolgo ni posnel filma, o katerem bi se toliko govorilo. In le zakaj se ne bi - v Hvalnici ljubezni, ki je debitirala pred 11. septembrom in pred Bushevo revolucijo, je Ameriko in Hollywood prikazal kot parazita, ki kradeta Zgodovino. Ameriškim kritikom se je zdelo nepojmljivo, da se je nad ameriškimi filmi tako znesel Godard, ki so ga najbolj navdihovali prav ameriški filmi, navsezadnje, svoj prvenec Do zadnjega diha je posvetil h'woodskemu studiu Monogram. Mnogi ameriški kritiki so v tem videli le obupan poskus zagrenjenega starca, da bi se dvignil iz obskurnosti, v katero je padel. Toda sami dobro veste, da stvari dobijo smisel šele, ko je zgodbe konec - ko v njih pride Zgodovina. Ko novo ni več novo le zato, ker je podobno staremu.

Če bi o filmih Jean-Luca Godarda pisali tako, kot jih on sam snema, bi nas razumeli le tisti prvi filmarji - le filmski pionirji s konca 19. stoletja, ki so film izumljali. Godard je na začetku šestdesetih film na novo izumil: že naslednji dan so skušali vsi filmi izgledati tako - reportažno, esejistično, odštekano, kontraško, improvizirano, zadihano. Bolje rečeno, že naslednji dan so vsi ti filmi, ki jih je navdihnil Godard, izgledali industrijsko, konfekcijsko, kot produkt s tekočega traku. Režiserji so “avantgardnost” prelevili v sterilni, senilni produkt. In prav tega Godard ni hotel. Film in tekoči trak mu nista šla skupaj.

Trik njegove avantgardnosti - in njegove nezastarljivosti - je bil v tem, da je bil z enim očesom vedno uperjen k prvim filmarjem: k tistim filmskim pionirjem, ki so film videli v vsej njegovi prelomnosti, odprtosti, nedorečenosti, nepredvidljivosti in presenetljivosti. K tistim, pred katerimi je bil še ves film. K tistim, ki še niso vedeli, kaj počnejo - in kaj bo prišlo ven. Godard se ni nikoli pretvarjal, da se je vse začelo z njim, prej narobe, težko boste našli filmarja, ki bi 45 let dokazoval, da film ni nikoli dovolj razvit - in napaka njegovih premnogih imitatorjev je bila v tem, da so mislili, da se je vse začelo z Godardom.

“Če hočeš misliti na nekaj specifičnega, potem moraš nujno misliti na nekaj drugega,” slišimo v Hvalnici ljubezni. In Edgar (Bruno Putzulu), ki to izreče, je filmar, ki le izgleda kot filmar - Edgar je filmar, ki še ne ve, da je filmar. Filmar, ki še ne ve, če bo filmar. Pripravlja namreč “quelque chose”, projekt, “zgodbo” o štirih fazah ljubezni (srečanje, strast, ločitev, pomiritev), za katero pa še ne ve, kaj bo - film, opera ali gledališka predstava. Hej, morda celo roman. Edgar že nabira in preizkuša igralce različnih starosti, ki jih bo postavil v vloge treh parov, angažirati pa kani tudi enigmatično bejbo (Cecile Camp), ki ga je navdušila dve leti prej, ko je komponiral kantato o Simone Weil, mučenici francoskega odporniškega gibanja, toda ko bejba “izgine”, stopi v retrospektivni stik z njenima starima staršema, ki sta med II. svetovno vojno sodelovala v odporniškem gibanju in ki skušata svojo zgodbo zdaj prodati Hollywoodu, specifično - Stevenu Spielbergu (Spielberg & Associates). In Edgar sluti, da bo Spielberg njuno življenje in Zgodovino - odporniško gibanje in nacistične lagerje smrti - spremenil v produkt, v korporativni spektakel, v superprodukcijo, v entertainment, pač v slogu Schindlerjevega seznama. Kar se mu zdi narobe: nacističnih lagerjev smrti namreč ne moremo posneti, to pa zato, ker jih niso nikoli posneli - ne moremo jih “kazati”, o njih lahko le govorimo. Zgodovine ne moremo videti, lahko ji kvečjemu prisluhnemo. Ker pa Američani nimajo svoje Zgodovine, jo kradejo drugim - Zgodovino drugih nacij in sveta s pomočjo Hollywooda in ministrstva za zunanje zadeve spreminjajo v svojo Zgodovino. Toda v tej kritiki Hollywooda in Spielberga je več, kot vidijo oči, bolje rečeno - to ni le kritika Hollywooda, ampak filma nasploh, pač kritika, filma, ki se ni nikoli dovolj razvil, filma, ki ni opravičil svojega talenta, filma, ki ni izpolnil velikih pričakovanj, filma, ki je izdal svoje mladostne sanje, filma, ki je zamudil Zgodovino, filma, ki je v času Holokavsta in drugih grozot 20. stoletja preprosto odpovedal in se delal, kot da ni nič.

(kino Dvor)

ZELO ZA