Zaporniško dvorišče

Propadli zvezdniki bi morali umreti v bitki, nam je v svojih filmih sporočal Robert Aldrich, tudi v klasiki The Longest Yard (1974), v kateri propadli nogometni zvezdnik Paul Crewe (Burt Reynolds) krene na samomorilsko misijo. Zaradi suma, da je “zrežiral” tekmo, odpade, se zapije ter prelevi v mizantropskega sociopata in vandala, tako da pristane v jetnišnici, ki jo vodi ravnatelj Hazen (Eddie Albert), fan nogometa. In glej, no, njegova ekipa stražarjev je tik pred začetkom nove sezone, zato bi ji prav prišla pripravljalna tekma - in Crewe je prisiljen iz neukih, antinogometnih jetnikov sestaviti ekipo, ki se bo samomorilsko udarila s stražarji, sadističnimi, brezdušnimi, totalitarnimi varuhi sistema. Film The Longest Yard je bil politična alegorija: jetnišnica je bila alegorija Nixonove Amerike, arogantni, avtoritarni, paranoidni, represivni, fašistoidni ravnatelj Hazen pa alegorija Nixona.

V Zaporniškem dvorišču, rimejku te Aldricheve klasike, ni politike. Niti alegorije. Vse je enoznačno, transparentno, dobesedno - teksaška jetnišnica je le teksaška jetnišnica, žoga je le žoga, ravnatelj je le ravnatelj, zaporniki so le zaporniki, testosteron je le testosteron, mačizem je le mačizem, steroidi so le steroidi, primitivizem je le primitivizem in Adam Sandler je le Adam Sandler, pa četudi mu je ime Paul Crewe. In seveda, Zaporniško dvorišče je le smetišče klišejev, ki jih lahko vidite v vsakem zaporniškem filmu. Recimo: stražarji so rasisti - kar ni lepo! A po drugi strani, ko Crewe neuspešno sestavlja ekipo, mu mora črnec, Chris Rock, namigniti, da bi bilo modro, če bi za svoje podjetje najprej pridobil črnce. Logično - črnci so pač najštevilčnejši del zaporniške populacije. Crewe na to sploh ne pomisli. Po eni strani zato, ker je povsem predpolitičen (sklepanje političnih koalicij je tu le joke), po drugi strani pa zato, ker je član elite, ki je ne zanima, kaj se dogaja v ameriških zaporih.

In tu je največji absurd te komedije: Crewe, član teksaške, bushevske elite, postane junak jetnikov. Še več, jetnikom pokaže, da jih lahko do zmage pripelje le “kolektivni duh”, le team spirit. Da pa bi izgledal kredibilno, mora imeti ob sebi stalno Burta Reynoldsa, originalnega Paula Crewea (tokrat v vlogi trenerja), sicer bivšega, propadlega, odpisanega zvezdnika, za katerega bi bilo bolje, če bi kredibilnost temu filmu dal tako, da v njem ne bi nastopil. Toda hej, že dobri stari Robert Aldrich je vedel, da se bivšim, propadlim, odpisanim zvezdam na koncu vedno zmeša, pa četudi se mu ni verjetno niti sanjalo, da bo Bill Romanowski, bivši, propadli, odpisani nogometni as, ki je svojega soigralca na treningu polomil in potem še pljunil, v rimejku njegovega filma to lahko ponovil - v veselje staršev in otrok.

PROTI -