Norega se metek ogne

Slovenski film se je zelo mučil, da se je rodil, toda ko se je rodil, se je rodil daleč od Ljubljane - v Prekmurju. In potem je potreboval zelo veliko časa, da je prišel do Ljubljane: prva slovenska celovečerca, V kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine, sta se odvrtela v Alpah, prvi povojni celovečerci so se odvrteli med Baško grapo in Trstom (Na svoji zemlji), v Trstu (Trst), v Halozah (Svet na Kajžarju), spet v Alpah (Kekec) in na Dunaju (Jara gospoda). Vesna, ki jo je režiral Čeh, se je dogajala v Ljubljani, ki pa je izgledala kot “predvojna Praga”.

Po Vesni ni bilo nič bolje: slovenski filmi so šli na vas (Tri zgodbe), v anonimna mesta (Trenutki odločitve, Dolina miru), v “predvojno Prago” (Ne čakaj na maj), na morje (Dobro morje), v gozd (Kala, Dobri stari pianino) in na Češko (Tri četrtine sonca). In tako je bilo petdesetih - in prve povojne petnajstletke - konec. Šele na začetku šestdesetih, po dobrega pol stoletja, so slovenski filmi “odkrili” Ljubljano, toda Plesa v dežju Ljubljančani niso imeli ravno za himno Ljubljani, prej narobe - v zgodbi o moškem in ženski, ki se v starinskem stanovanjcu mučita, in dveh perverznih parazitih, ki se lepita na to sadomazo romanco, so lahko videli le nezaupnico Ljubljani, antiljubljanski film.

Norega se metek ogne - edini iz zadnje flote slovenskih “gverilskih” filmov, ki izgleda kot film - vse to vrže ob steno: Ljubljano, antiromanco z Ljubljano, slovenski film, dolgo pot iz Prekmurja do Ljubljane in “tipično ljubljansko situacijo”... ee, moškega (Uroš Potočnik), mazohističnega, “pohabljenega” artista, in žensko (Petra Zupan), mrhasto dominatrix, ki v starinskem stanovanju drug drugega mučita, dokler mimo ne prideta Jožek (Ludvik Bagari), prekmurski kavboj s tomakavkom, edini avtentični dedič Prekmurske republike, in Kiti (Petra Cirkovski), mariborska naivka, ki nujno potrebujeta stanovanje in ki ju je mogoče zlahka in s prezirom odreti.

S prezirom, s kakršnim gledata Ljubljančana na “parazitska” ne-Ljubljančana, je slovenski film gledal na Ljubljano, toda film - farsična furija - to dialektiko sprevrne, ko pokaže, kako začneta ne-Ljubljančana spodrivati Ljubljančana, kako začneta ne-Ljubljančana postajati Ljubljančana in kako začneta Ljubljančana v njunih očeh postajati ne-Ljubljančana. V Ljubljani ni nedolžnih. Urbanih pa tudi ne. Ljubljansko glavo je že zdavnaj vzela vas. Norega se metek ogne je separatistični film, ki se skuša znebiti birokratske, parazitske, sterilne Ljubljane in vsega, kar - tudi kot center odločanja o “nacionalnem filmu” - predstavlja.

ZA