Zgodba o dveh sestrah

Zgodba o dveh sestrah je nepredvidljiva, toda trik ni le v tem, da nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, ampak v tem, da nikoli ne veš, kaj se je zgodilo. Kar seveda pomeni, da te ni strah tega, kar se bo zgodilo, ampak tega, kar se je že zgodilo. Ni te strah prihodnosti, ampak preteklosti. Preteklost je omara. In Zgodba o dveh sestrah je počasno, mučno, intenzivno, srhljivo, pošastno - a po drugi strani tudi ekstatično, orgazmično, vaginalno - odpiranje vrat te omare.

Ji-woon Kim, režiser te odlične korejske neogotske grozljivke, se zelo dobro zaveda, da je trik - in pošastnost - v samem odpiranju vrat, zato vrata le odpira, noče pa jih odpreti, kot da bi hotel zmesti našo identifikacijo z “nedolžnostjo” in kot da se ne bi hotel izjasniti o tem, na kateri strani vrat je pošast: za njimi ali pred njimi.

Zgodba o dveh sestrah je pač zgodba o dveh sestrah, Su-mi (Su-jeong Lim) in Su-yeon (Geon-yeung Mun), ki se po daljšem času vrneta domov, k rahlo odsotnemu, čudno pasivnemu očetu (Kim Kap-su) in zoprni, dominantni, mrhasti mačehi (Jung-ah Yum), strahu in trepetu vsake pravljice, ki se odvrti v palači ob jezeru. Sestri, ki izgledata kot eterični poklon Henryju Jamesu, sta po materini smrti in očetovem flirtu z mlajšo žensko očitno mentalno kolapsnili, tako da so ju hospitalizirali, zdaj, po vrnitvi domov, pa hočeta nazaj tako dom kot očeta, toda njun poskus, da bi spet prevzeli kontrolo nad domom, očetom in družinskimi vrednotami, ki si jih razlagata tako kot Elektra, vodijo le v vse hujše napetosti, nelagodnosti, tesnobe, srhljivosti in paranormalnosti - med duhovi, ki menstruirajo, in živimi, ki krvavijo, ni več nobene razlike.

Kdo izgublja kri, kdo um in kdo je že mrtev? Zgodba o dveh sestrah je grozljivka, ki ne definira normalnosti: nikoli ne veš, kdaj se zgodba vrti naprej in kdaj nazaj, kaj se je zgodilo prej in kaj potem, kaj je zunaj in znotraj, kdo je nor in kdo priseben, kaj je realnost in kaj le halucinacija, toda film prav vse te prehode med “spremenjenimi stanji” - med občutkom krivde in strahom pred izgubo kontrole, med dozorevanjem in ženskim rivalstvom, med incestuoznimi nevrozami in lezbičnimi instinkti, med obsedenostjo s prokreacijo in ludističnim samoosvobajanjem deklice, ki jo “patriarhalni red” pohablja - predstavi kot nekaj normalnega, svilenega, žametnega, satenastega. Kot da bi nam hotel reči: prav ta stresna, mračna, morasta, patološka, nadrealistična pomešanost realnosti in fantazijskih scenarijev - to je normalnost!

ZELO ZA -