Zvok grmenja

Komaj čakamo, da se začne prihodnost - roboti bodo delali namesto nas, potovali bomo skozi čas in imeli bomo svoje klone, tako da z rezervnimi deli ne bomo imeli problemov. Toda Hollywood se prihodnosti ne veseli. Če namreč vprašate Hollywood, potem bo prihodnost morasta in disfunkcionalna. Roboti se nam bodo uprli - to nas itak uči vsak drugi h'woodski sci-fi. Hja, mi bomo delali namesto robotov. In tisti h'woodski sci-fiji, ki nas ne učijo, da se nam bodo roboti uprli, nas učijo, da bo kloniranje katastrofa. Spomnite se, kako izgubljen je bil Arnold Schwarzenegger v Šestem dnevu - pa je Schwarzenegger! Tudi Otok, popkorn s sporočilom, nas je posvaril pred kloniranjem, ki da vodi v nacizem in totalitarizem. Kar nas pripelje do potovanja skozi čas, ki ne bo le manipulacija vseh manipulacij, ampak tudi ultimativni dokaz, da je s civilizacijo konec.

Spomnite se le, kaj se običajno zgodi v filmih, ki popisujejo potovanje skozi čas: ekipa odpotuje skozi čas, pristane nekje v preteklosti, potem pa mora od tam po hitrem postopku zbežati. Z eno besedo: tam, v preteklosti, nas nočejo. Še huje, preteklost je nevarna - v filmu Nazaj v prihodnost je moral Marty McFly, popotnik skozi čas, iz preteklosti zbežati, da ne bi spal s svojo materjo, da ne bi zaplodil samega sebe in da ne bi ogrozil evolucije. Nič ni hujšega od preteklosti, ki pride za tabo - in zahodna civilizacija ima preteklost, ki je v sedanjosti ne bi hotela srečati. Niti podnevi. Kaj šele ponoči. Da je potovanje skozi čas bližnjica do konca sveta, pa nas uči Zvok grmenja, ki se - posnet po noveli Raya Bradburyja - dogaja leta 2055, ko se krasni novi Chicago ziblje v high-tech nirvani in ko korporacija Time Safari, na čelu katere pozira demagoški, elegantno malopridni Ben Kingsley, bajno služi s tem, da magnate pošilja v preteklost, na neke sorte search & destroy misije, ki se vedno končajo z likvidacijo dinozavra. Potovanje skozi čas je industrijsko, varno, predvidljivo: udeleženci se morajo le strogo držati začrtane poti. Ničesar ne smejo premakniti - s preteklostjo ni heca. In seveda, tudi ničesar ne smejo vzeti s sabo. Sorry, nobenih suvenirjev. Nobene sentimentalnosti. Le biznis.

Toda natanko to se zgodi: neki safarist stopi z začrtane poti in nehote pohodi metulja, s čimer sproži “časovne valove”... ee, časovne cunamije, ki udarijo Chicago in ga prelevijo v Sick-ago, v apokaliptično verzijo Otoka dr. Moreauja, po katerem se plazijo mutantske beštije. Dr. Edwardu Burnsu, cinično altruističnemu paleontologu, tako ne preostane drugega, kot da preteklosti vrne začrtano pot, ob tem pa tudi razkrije: “Niste stopili na metulja, ampak na evolucijo!” Aha. Problem ni človeštvo, ki ne prenese svoje preteklosti, niti korporacija, ki privatizira čas, ampak evolucija, bolje rečeno - evolucija je ultimativno Zlo. Zvok grmenja, remix vseh sci-fijev, ki ste jih videli v zadnjih dvajsetih letih, tudi Hyamsovih (2010, Varuh časa, Relikvija), nas tako bombastično svari pred evolucijo, kot da bi nam hotel prikupiti kreacionizem - in res, specialni efekti izgledajo tako, kot da jih je Bog ustvaril sedmi dan. Medtem ko je zehal in dremal.

PROTI