Elizabethtown

Drew Baylor (Orlando Bloom), korporativni wunderkind iz Seattla, dizajner športne obutve, ugotovi, da je njegov zadnji izum - sneaker “Spasmotica” - čisti polom. Ko ga direktor, ki je ušel iz Glengarry Glen Rossa, odpusti, skuša narediti samomor, toda ko tik pred zdajci neprevidno dvigne telefon, izve, da mu je umrl oče - med obiskom v Elizabethtownu, svojem rojstnem kraju. Drew tako samomor preloži, sede na najbolj prazno potniško letalo vseh časov, sreča Claire, najbolj odbito stevardeso vseh časov (Kirsten Dunst), in pristane v zakotnem, podeželskem, južnjaškem Elizabethtownu, ki izgleda kot Lynchev intro v Modri žamet in kjer ga pričaka overdose zelo tradicionalnih in obenem zelo ekscentričnih in bučnih sorodnikov, s katerimi ni bil nikoli seznanjen, kot se spodobi.

Z očetom tudi ne. Fant, ki ima vedno občutek, da v vsakem odnosu le nekoga nadomešča, sreča ljudi, ki izgledajo tako, kot da so vsa ta leta nadomeščali njega. Drew je nadomestek, ki sreča svoj original. In ko stoji tam, ves nemočen, depresiven, eteričen in izgubljen, povsem zbegan od emocij, ki jih je podcenjeval, ljudi, ki jih ni pričakoval, in neuspehov, ki jih kapitalizem ne tolerira, ko zamrzne in si zaželi hitre odrešitve, iz ozadja na soundtracku prileze melanholični vokal Ryana Adamsa, ki potem bušne v ekstatični imperativ: “Come pick me up!” Drew izgleda tako, kot da je bila pesem Come Pick Me Up napisana zanj - in za ta trenutek. In tudi Cameron Crowe, nekdanji wunderkind revije Rolling Stone, ne pušča nobenega dvoma, da so bili stari in novi štikli - npr. It'll All Work Out (Tom Petty and the Heartbreakers), My Father's Gun (Elton John), Long Ride Home (Patty Griffin), Don't I Hold You (Wheat) in Shut Us Down (Lindsey Buckingham) - napisani za ta film. Težko si jih zapomniš, a ne moreš jih pozabiti. A po drugi strani, Crowe je dal že v svojih prejšnjih filmih - Ne mečte se stran, Skoraj popularni, Jerry Maguire - jasno vedeti, da filmi stremijo h glasbi, tako kot je v 19. stoletju h glasbi stremela vsa umetnost.

ZA +