Gol!

Hollywood v času vietnamske vojne ni posnel nobenega velikega filma o vietnamski vojni. Le dobri stari John Wayne je leta 1968 posnel Zelene baretke, pa še on je moral svojo epopejo formatirati tako, da je izgledala kot film o II. svetovni vojni. Ne, v tedanjih h'woodskih filmih ni bilo vietnamske vojne: v Vietnamu je bilo preveč mrtvih. Okej, tu in tam se je med liki znašel kak vietnamski veteran - zadet, moten, izgubljen, stresen. Tak odnos so imeli evropski filmi do nogometa - v evrofilmih ni bilo nogometa, ki je prav tako neke sorte vojna - med klubi, med nogometnimi korporacijami, med navijači. Le dobri stari John Huston je leta 1980 posnel Pobeg v zmago, pa še on je moral svoj nogometni epos formatirati tako, da je izgledal kot film o II. svetovni vojni - nogometna tekma, ki jo priredijo, je namreč le priložnost za beg zavezniških vojnih ujetnikov, ki vegetirajo v nacističnem lagerju. Potreboval je II. svetovno vojno, da je lahko posnel film o nogometu. A tudi evrofilmi so imeli svoje “vietnamske veterane” - tu in tam ste med liki našli kakega zadetega, motenega, izgubljenega, stresnega nogometnega navijača, ki pa je bil vedno le fusnota. Zakaj je bil nogomet filmsko tako nesprejemljiv?

Iz preprostega razloga: na nogometni tekmi pade premalo golov. Kar ni dovolj kinetično. Niti dovolj komercialno. V zadnjem času pa je vendarle prišlo do preobrata: nogomet je postal preprosto preveč očiten. Bolje rečeno, nogometa ni eksploatiral le še film - in če z nogometom služijo vsi ostali, ni razloga, da ne bi tudi film. Toda ironično, tudi pri filmskem odnosu do nogometa je prišlo do podobnega preobrata kot pri h'woodskem odnosu do vietnamske vojne: tako kot so h'woodski filmi preobrat izvedli tako, da so vietnamskega veterana prelevili v glavno zgodbo vietnamske vojne (Lovec na jelene, Vojakova vrnitev, Apokalipsa danes), so tudi evropski filmi preobrat izvedli tako, da so navijača prelevili v glavno zgodbo nogometa. Tako je bilo v evrofilmih a la Purely Belter, Zadeni kot Beckham, Čudež v Bernu in Navijaška norija - in tako je v h'woodskem filmu Hooligans (2005), v katerem se britanski navijaški noriji pridruži ameriški intelektualec. Ha! V filmu Gol!, ki je prav tako h'woodski (Disneyjev), pa se britanski nogometni noriji pridruži Santiago (Kuno Becker), mladi ameriški proletarec... ee, mehiški imigrant, ki se tako reši norije in morije losangeleškega geta, v katerem se preživlja kot kuhar in vrtnar. Hja, dve službi potrebuje, da si lahko privošči cimerotičevsko, toda anonimno driblanje v neki ameriški amaterski ligi. Santiago bi ostal le navijač, če ga ne bi odkril britanski nogometni skavt (Stephen Dillane) in ga povabil na test v Newcastle. “Pojdi za svojimi sanjami,” dahne njegova babica. In fant odsanja v NK Newcastle, kjer ga potem res pričakajo vsi klišeji “ameriškega sna”: garanje, navidezni preboj, sedenje na klopi, vztrajanje, korak naprej, dva koraka nazaj, ljubosumni soigralci, bolezen (astma), bejba (Anna Friel), ki mu da vse tiste tipične bodi-to-kar-si nasvete, menedžer (Marcel Iures), ki nogomet razume kot korporativno vojno, denar, ki mu hoče ukrasti “dušo”, cinični agenti, ki ga hočejo zlorabiti, hedonistični centerfor (Alessandro Nivola), ki ga vzame pod svoje okrilje, preboj v prvo ekipo, can-do razsvetlitev in gooool. In da gledalci ne bi mislili, da gre za ameriški nogomet ali pa bejzbol, tu in tam pokaže Beckhama, Raula, Zidanea in Shearerja. Nič, film nogomet amerikanizira - pokazati skuša, da je nogomet mogoče tudi filmsko tržiti, toda pod pogojem, da ga prikažeš kot ameriški produkt.

ZADRŽAN