Odgrobadogroba

Odgrobadogroba je - podobno kot Predmestje ali pa Varuh meje - katalog slovenskih disfunkcij, kolekcija temnih strani slovenskega sna: kronična samomorilnost, depresija, incest, nekrofilija, zlorabljanje žensk. In tako dalje. Oh, in ljubezen, ki je motnja - nekaj, kar Slovence presega. Vidimo jo le v filmih. Ali pa na pokopališču. Ista reč. Filmi so pogrebi. Človek se rodi, malce počaka in potem umre. Da se film Odgrobadogroba dogaja na Krasu, ne preseneča: Slovenija hodi umirat na Kras. Tja kot veter. Kolektivno. Zato tu slišite vse slovenske akcente - od štajerskega in primorskega do goriškega in ljubljanskega. Kras je rezime slovenskega sna. Slovenci si na Krasu kupujejo hiše, v katerih bodo “uživali”... ee, preživljali “jesen svojega življenja” - v katerih bodo torej umirali. Kras je morbidna zmes užitka in smrti - že od Kosovela. In Odgrobadogroba je njegov integral.

Pero (Gregor Baković), glavni junak, je pogrebni govorec - o mrtvih govori lepo, doživeto, strastno, z užitkom. Umetnik, ki smrt spreminja v teater. Ko ga pogrebci poslušajo, se jim zdi, da je človek najbolj pri sebi šele, ko umre. Šuki (Drago Milinović), njegov najboljši prijatelj in fan, zelo rad fantazira o svoji smrti - in predvsem o tem, kako bo Pero govoril na njegovem pogrebu, toda najbližje pogrebu je Perotov oče (Brane Grubar), ki skuša narediti samomor. Trudi se in trudi, zelo kreativno (tudi z omaro!), pa ne gre.

Modernisti so upali, da bo življenje postalo umetnost, toda zdaj, ko niti umetnost ne more več postati življenje, lahko ugotovijo, da lahko umetnost postane le še smrt. Zato ne čudi, da so vsi Slovenci po malem umetniki: Šuki svojega fičija prelevi v umetnino, okej, v citat nekega italijanskega ben-hurskega pepluma, in hej, še celo incestuozne sadomazo igrice, ki se jih gresta Renata (Mojca Fatur), Perotova muza, in njen oče (Vlado Novak), izgledajo kot performance. A po drugi strani, tudi skrivanja gluhoneme Ide (Sonja Savić), Šukijeve muze, izgledajo kot performance, kot figure pantomime. Za realizem - in realistično umetnost - je prepozno: Oče je mrtev. V Cvitkovičevi Sloveniji - ee, na Cvitkovičevem Krasu - ni očetov, bolje rečeno, očetje so šibki, odsotni, moteni: Renatin oče je incestuozni psycho, Perotov katatonični oče misli le na samomor, mož Perotove sestre (Zoran Dževerdanović) pa le vletava, heh, analno. In ko ga ni, se nihče ne pritožuje. In seveda, ženske - Renata, Perotova sestra Vilma (Nataša Matjašec), Ida - so zlorabljene. Utišane. Če si zdaj to “slovensko družino” predstavljate kot alegorijo Slovenije in če si te očete predstavljate kot slovenske politične očete, dobite morbidno, srhljivo - a povsem realistično - sliko samostojne Slovenije.

ZA +