Pogrešana na letalu

Tisti, ki stalno ponavljajo, da se Hollywood le še ponavlja, da snema le še rimejke in da jih snema s tako naglico, da se original nima več časa niti ohladiti, bodo to lahko zdaj ponovili: čaka jih namreč še en Nočni let. Le da je letalo tokrat, v Pogrešani na letalu, večje. A po drugi strani - v rimejkih je vedno vse večje in bolj bombastično. Jasno, tudi zvezde so večje. Rachel McAdams, ki je “pilotirala” Nočni let, se tako napihne v Jodie Foster. Rachel, “ogrožena ženska” št. 1, je bila le menedžerka pri neki hotelski verigi - Jodie, “ogrožena ženska” št. 2, je dizajnerka potniških letal. In ker to očitno še ni dovolj prepričljivo, je za nameček specializirana še za reaktivni pogon. Jodie od filma pričakuje in zahteva, da jo vidi dovolj veliko - in dovolj epsko. Sobe za paniko so njeno naravno okolje. Hitchcock bi ji znal ustreči. Con gusto. Jodie - alias Kyle Pratt - je tokrat parkirana v Berlinu. In po malem izgleda kot berlinska intelektualka, le da njena depresivna zariplost ni posledica vsrkavanja Kraftwerkov, ampak nesreče - njen mož je namreč padel s strehe in se ubil. Še vedno se ji prikazuje. No, Jodie potem vedno, ob vsakem “prikazovanju”, strese z glavo in si reče - ne, to ni res, le domišljam si, mrtev je. Zato tudi sklene, da bo njegovo truplo prepeljala domov, v Ameriko - in tako se z Julio (Marlene Lawston), svojo šestletno hčerko, vkrca na deluxe potniško letalo... ee, na največje potniško letalo vseh časov, ki ga je kodizajnirala ona sama.

Toda saj veste, kako je v postseptembrski Ameriki - javnih površin ne obvladujejo več niti tisti, ki so jih zdizajnirali. Kaj šele potniških letal, ki so “hiše strahov” nove dobe, bolje rečeno - tematski parki postseptembrskih tesnob, nevroz, paranoj in fobij. To, kar je Bush predpisal Ameriki, velja tudi za potniška letala: bodite budni! Sovražnik nikoli ne spi! Čaka le, da bomo zaspali, pa bo spet udaril! In utrujeni, prizadeti, stresni, žalujoči Jodie se med poletom zgodi ravno to: zaspi. Ko se zbudi, hčerke ni več nikjer. Najprej jo išče sama, potem angažira stevardese. Problem je v tem, da se njene hčerke nihče ne spomni - niti stevardese niti air marshal (Peter Sarsgaard). Še celo na spisku potnikov je ni. Ker pa Jodie vse bolj histerično in furijasto trdi, da je njena hči med poletom izginila, pilotu (Sean Bean) ne preostane drugega, kot da odredi temeljito preiskavo, toda bolj ko vsi skupaj brcajo v prazno, bolj se jim zdi, da Jodie le imitira Julianne Moore iz šokerja Pozabljeni, da si torej le domišlja, da je njena hči še živa, še toliko bolj, ker vmes pricurlja tudi “info”, da je njena hči umrla skupaj z možem - pri samomorilskem skoku. Ko je že povsem obupana in ko izčrpa vse možnosti, napade potnike arabskega rodu - in jih obtoži, da so ji ugrabili hčerko. Je nora? Ne toliko, da bi ugrabila letalo in za odkupnino zahtevala vrnitev svoje hčerke, ampak se raje ilegalno zavihti v trebuh letala, kar je po drugi strani tako, kot da bi letalo ugrabila. Videti je itak kot turbulentna mučenica na samomorilski misiji.

Hitchcock je svoj klasični triler Gospa, ki izginja, v katerem brez sledu izgine neka gospa (hja, nihče se je ne spomni), postavil na vlak - leta 1938 so bila potniška letala tako majhna in tako obvladljiva, da ne bi nihče verjel, da lahko tam kdo preprosto izgine. Zdaj je drugače: potniška letala so tako velika in neobvladljiva, da niso le orožja za množično uničevanje in najboljša skrivališča za teroriste, ampak tudi popolni rezimeji postseptembrske psihologije, ki potnike sili v to, da so nepredvidljivi in nevarni. Mučeniško nevarni. Film računa na to, da ni v postseptembrskem svetu nič več tako absurdno, da ne bi moglo biti res - in heh, na to računa tudi Jodie. Nikoli v svoji karieri ni igrala na seksapil - le na postfeministično mučeništvo. Vedno se je tolkla s svetom, ki jo je mentalno trpinčil, poniževal, teroriziral in posiljeval: v filmu Obtožena, v katerem so jo štafetno posilili, ji ni nihče verjel, da tega ni sama iskala, v Stiku ji ni nihče verjel, da obstaja zunajzemeljsko življenje (in da ni nora), v Sobi za paniko, v kateri je reševala hčerko, pa stika s svetom sveta ni in ni mogla več vzpostaviti. A po drugi strani, Jodie je pred kamero že skoraj 40 let, vse tja od svojega tretjega leta, zato se vedno zdi, da živi za kazen. Bolje rečeno, vedno je kriva, toda ne zato, ker bi v svojem življenju grešila, ampak zato, ker sploh ni živela. Ker je živela le v filmih. Težko bi dokazala, da obstaja. Ko je najbolj iz sebe, je najbolj pri sebi. In postseptembrski svet ji je pisan na kožo - ker je tako iz sebe, da se mora ženska v njem obnašati kot junakinja, da bi izgledala normalno.

ZADRŽAN +