Harry Potter in ognjeni kelih

Harry Potter je dokaz, da so poganske korenine zahodne civilizacije za samo zahodno civilizacijo še vedno največji afrodiziak. Romani o Harryju Potterju, ki jih podpisuje J.K. Rowling, so huronski bestsellerji - ekranizacije teh bestsellerjev, ki jih podpisujejo različni režiserji, so huronski hiti. Novi miti zahodne biti. Harry Potter je dokaz, da ima zahodna civilizacija poganske, ne pa krščanske temelje.

V Harryju Potterju in ognjenem kelihu ga srečamo v tretjem letniku akademije Hogwarts, ki vzgaja nove generacije čarovnikov. Toda če hoče človek danes postati čarovnik, ne zadoščajo več le duhovne vaje, ampak mora biti izmojstren tudi v die-hard tehnikah sodobnega gladiatorja... ee, marinca. Duh brez zvitega telesa pač ni dovolj zvit. Na Hogwartsu pripravljajo Triwizard Tournament, veliki mednarodni turnir, na katerem se bodo udarili asi s treh čarovniških akademij, ker pa lahko sodelujejo le učenci, ki so dopolnili 17 let, je Harry (Daniel Radcliffe) prekratek - na srečo, si misli, kajti turnir ni le piknik, ampak mračni, srhljivi, morasti, brutalni akcijski šoker, ki mora konkurirati temu, kar je na voljo v drugih filmih, recimo v Gospodarju prstanov, računalniških igricah ali pa Vladavini ognja. Ker pa se v klobuku čudežno pojavi tudi listek s Harryjevim imenom, se je v triatlon smrti prisiljen vključiti tudi Harry, toda sadistične igrice, skozi katere mora, so le alegorije pekla, skozi katerega mora med odraščanjem adolescent - šolski ples, prva erekcija, prvi zmenek, boj z rivali, zavist, krutost vrstnikov. Smrtno nevarno, heh. Zmaji niso še nič.

ZADRŽAN +