Senca preteklosti

Senca preteklosti je akcijski film, ki dvomi vase - v vsak svoj brutalni korak, v vsako svojo divjo potezo, v vsako svoje nasilno dejanje. Senca preteklosti dvomi v vse stopnje nasilja - v samoobrambno nasilje, v maščevalno nasilje, v civilizacijsko nasilje, v nasilje-ki-bo-končalo-nasilje. Toda film prepotuje vse te stopnje in pokaže, da ni nič odrešilnega in nič katarzičnega v stopnjevanju nasilja. Tom Stall (Viggo Mortensen) ima vse, kar potrebuje: seksi ženo po imenu Edie (Maria Bello), sina, hčerko, družinsko restavracijo, v kateri dela od jutra do večera, in dom v preriji... ee, v Millbrooku (Indiana), mali, mirni, idilični, zaspani, enolični vukojebini, ki izgleda kot del božjega načrta. Tu ni stresov, ljudje se poznajo - pomagajo si in zaupajo. Nobene umazanije, nobenih pošasti, nobenih sebičnosti, nobenih ekscesov. Tipično ameriško mesto brez posebnosti. Ni kaj, Millbrook je vse tisto, o čemer so sanjali puritanci, ki so se na začetku 17. stoletja izkrcali v Ameriki. Pastorala. In da se razumemo: tudi Tom je le človek brez posebnosti. Vsaj tako se zdi, dokler v mesto ne prideta dva psihopata, ki potem za nameček zavijeta še v njegovo restavracijo, kjer začneta goste in osebje drezati, izzivati, izsiljevati in terorizirati - in ko že kaže, da bosta vse pobila, ju Tom ročno likvidira. Nepričakovano in po hitrem postopku. Kot pravi profi. Tom sicer pravi, da je le nagonsko reagiral in da še sam ne ve, kako mu je to uspelo, toda mesto dobi novega superjunaka. A to ni vse - tudi mediji so navdušeni, tako da Tom postane tudi nacionalni junak, primer malega človeka, ki se je uprl nasilju. V ameriški folklori ni nič bolj junaškega, nič bolj mitskega in nič bolj nedolžnega od malega človeka, ki se upre nasilju.

Toda še preden se naslovnice dobro posušijo, že v restavracijo pride Carl Fogarty (Ed Harris), elegantni, naoljeni, stoični gangster iz Philadelphie, ki ima tak obraz kot Mel Gibson v Možu brez obraza, bolje rečeno - polovica njegovega obraza je picasta, iznakažena. In Carl namiguje, da ga je pred leti, v svojem “prejšnjem življenju”, iznakazil prav Tom - jasno, tedaj mu je bilo ime drugače, Joey Cusack. Potem je ime zamenjal. In poklic. In izginil. Tom vse zanika. Kaj torej - je Carl le parazit, ki ogroža klenega, zdravega, nedolžnega junaka? Ali pa se je Edie dejansko poročila z moškim, ki za svojo nedolžno, vsakdanjo masko skriva zločinsko naturo, senco poklicnega morilca... ee, “zgodovino nasilja”? Senca preteklosti je skalpelski, skeptični, morasti, mizantropski film, ki vivisecira shizoidno, paranoidno družbo, v kateri nasilje vedno pride na pravi naslov. Carl je sicer odvraten, toda njegovo vprašanje to družbo zadene v srce: kako to, da nedolžnost tako precizno, tako premišljeno in tako efektno ubija? V malem človeku je nekaj nečloveškega. V Kafkovi Metamorfozi se Gregor Samsa spremeni v nekaj nečloveškega - v insekt. Tudi v filmih Davida Cronenberga se ljudje spreminjajo v insekte - in Tom je le insekt, ki misli, da je Gregor Samsa.

ZELO ZA