15. 12. 2005 | Mladina 50 | Kultura | Film
Balcancan
Darko Mitrevski, 2005
Kaj je jugopuding? Postjugoslovanski jugofilm, v katerem junaki prepotujejo celo eks Jugo, vmes pa si ogledajo tragikomedijo “etničnih” konfliktov in folklornih klišejev, ki so “regijo” spremenili v ekshibicionistični material za puding in bruseljske subvencije.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
15. 12. 2005 | Mladina 50 | Kultura | Film
Kaj je jugopuding? Postjugoslovanski jugofilm, v katerem junaki prepotujejo celo eks Jugo, vmes pa si ogledajo tragikomedijo “etničnih” konfliktov in folklornih klišejev, ki so “regijo” spremenili v ekshibicionistični material za puding in bruseljske subvencije.
Balcancan izgleda kot parodija jugopudinga: Trendafil (Vlado Jovanovski) in Santino (Adolfo Margiotta), sinova nekdanjih jugošvercerjev, ki iščeta tepih, v katerega je zrolana mrtva baka, prepotujeta vse eks “republike”, srečata vse “etnične” konflikte in balkanske klišeje, toda film se iz tega ne skuša prišvercati s humanistično patetiko, ampak vse skupaj apokaliptično pošlje k vragu. Tu in tam sicer pade v špuro Sivega kamiona rdeče barve, toda zares grotesken postane, ko v ritmu špageti vesternov balkansko “norost” stopnjuje po “etničnem” ključu - tedaj izgleda tako resno kot Franco Nero v Bitki na Neretvi.
ZADRŽAN +
