Ljubljana je ljubljena

Ko je Matjaž Klopčič posnel svoje najbolj slavne filme, se ljudje, ki danes hodijo v kino, še sploh niso rodili. Tisti pa, ki so rasli na njegovih filmih, danes v kino ne hodijo več. In film Ljubljana je ljubljena jim ne bo pomagal nazaj v kino. Ga bodo pač videli na TV. Nič hudega: film Ljubljana je ljubljena itak izgleda kot TV film - stalno imate občutek, da ste nekaj zamudili, saj veste, spregledali ali pa preslišali.

Ljudje filme na TV vedno gledajo dekoncentrirano, bolje rečeno, med gledanjem jih vedno kaj zmoti, bodisi telefon, potreba, skok do hladilnika, otroci ali pa sosed na vratih. Zato telegledalec vse napake filma vedno vzame nase. Reče si, gotovo sem kaj zamudil - sam sem kriv!

Med ogledom Klopčičevega filma si to rečete več kot enkrat - junaki namreč ves čas zakrivajo pogled na zgodbo, pa tudi razgled na Ljubljano. In ves čas se zdi, da igralci bolj uživajo v kostumih in scenografiji kot pa v likih, ki jih igrajo. Film je tako zasanjano katatoničen kot korejski psihotrilerji, le da se na koncu potem ne izkaže, da je bilo vse, kar se je dogajalo, le halucinacija glavne junakinje. Ne da v filmu, ki se okrog samega sebe ziblje zdaj v ritmu kabaretnega performansa, zdaj v ritmu francoskih literarnih TV nanizank in zdaj v ritmu rubrike “Na današnji dan” (je v Ljubljanico skočil ljubljanski župan Ivan Hribar), ni za zgodbo povsem nepotrebnih halucinacij, toda dogaja se med II. svetovno vojno v Ljubljani, ki pleše pod italijansko okupacijo - in tako spet, podobno kot v Klopčičevi Sedmini (1969), mladi ilegalci nagajajo okupatorju, spet se spletajo romance in spet se zapleteta italijanski oficir (Igor Samobor) in slovenska blondinka (Iva Krajnc). Film je zelo retro, toda težko bi rekli, da Klopčič ni šel s časom - svoj pogled na II. svetovno vojno je “uravnotežil”.

ZADRŽAN