Zvesti vrtnar

Zvesti vrtnar je ekspozejski film - razkrinkovalec korporativnih grehov. Ekspozejski je tako, kot je bil ekspozejski film Prebujena vest, ki je razkrinkal perfidnost tobačne industrije, tako kot sta bila ekspozejska filma Silkwood in Kitajski sindrom, ki sta razkrinkala malomarnost nuklearne industrije, in tako kot je bila ekspozejska Erin Brockovich, ki je razkrinkala okolsko brezvestnost energetske industrije. Razlika je le v tem, da Zvesti vrtnar razkrinkuje farmacevtsko industrijo in da se ne zadovolji le s tem, ampak gre do konca - do razkrinkanja globalizacije, ki je korporacije še bolj povampirila. Bolje rečeno, globalizacija je postala nova odskočna deska za korporativne grehe - za malomarnost, brezvestnost, perfidnost, strup in pohlep. Zvesti vrtnar je pač posnet po bestsellerju Johna Le Carreja, ki je hotel vedno videti in pokazati “večjo sliko”. Kot se spomnite, je bil glavni junak le Carrejevih hladnovojnih špijonskih trilerjev George Smiley (npr. Tinker Tailor Soldier Spy, Smiley's People), agent "Circusa", britanske tajne službe, demoralizirani, rahlo obupani, izolirani cinik brez iluzij, obdan z dvojnimi in trojnimi agenti, "krti", hladnimi conami (Berlin ipd.), zarotniškimi birokracijami, dvoličnimi kolegi in skorumpiranimi delodajalci, ki so ga pripravljeni že ob prvi priložnosti žrtvovati.

Nič spektakularnega ni v tem, kar počne - njegovo preživetje ni odvisno od borilnih veščin in bondovskih gadgetov, ampak od informacij, od vpogleda v “celoto”, v zakulisje zgodovine, mrtvega teka velesil, držav nacionalne varnosti in imperializma... ee, hladnovojne “globalizacije”. Ko je padel berlinski zid, se je le Carre prelevil v največjega kritika novega imperializma in korporativizma - in ko je Bush napadel Irak, se je prelevil v največjega kritika iraške vojne, kar je začinil tudi z romanom Absolute Friends, v katerem je pokazal na cinizem, ki stoji za “vojno proti terorju” in drugimi imperialnimi fantazijami držav nacionalne varnosti.

Da je Zvestega vrtnarja postavil v Afriko, ne preseneča - v zadnjih letih so oči javnosti tako uprte na Bližnji vzhod, v Južno Ameriko in v Azijo, da je Afrika povsem izginila z radarja, kar seveda s pridom izkoriščajo globalne korporacije, ki jo lahko mirno, nemoteno in neopaženo posiljujejo. Z bajno profitno margino, se razume - in z blagoslovom svojih imperialnih vlad. Ralph Fiennes igra Justina Quaylea, britanskega diplomata, zadržanega, pasivnega, konzervativnega birokrata, baziranega v Keniji, obsedenega s svojim vrtom in poročenega s Tesso (Rachel Weisz), mlajšo žensko, ki je njegovo mentalno in politično nasprotje - kot energična, strastna, liberalno nastrojena aktivistka potuje po afriških slumih, kjer rešuje, kar se rešiti da. Toda nekega dne jo najdejo mrtvo - umorjeno. Quayle, ki zlagoma opusti vero, da je šlo le za “naključje”, krene po njenih sledeh in predvsem po sledeh njenih “skrivnosti” (in njene fatalne preiskave), kar ga butne v politično-korporativni labirint, v skorumpirani machiavellistični paralelni svet, v katerem farmacevtske multinacionalke (“Svet je naša klinika”) in prvosvetna politika (“Ubijamo le ljudi, ki so že itak mrtvi”) Tretji svet spreminjajo v svojo zasebno kombinacijo zlate jame in pokopališča. Quayle dobi več odgovorov, kot jih je iskal, toda politika, ki prikriva farmacevtsko ubijanje Afrike, in farmacevtska industrija, ki ima “pogrešljivo” Afriko za poskusnega zajca, sta le dve strani istega kovanca in istega mita o “prostem trgu”. Quayle s tem trči ob pravo “os Zla”, toda sam ni supermanski belec, ki vleti, pobije barabe in reši svet, ampak le belec, ki nič ne more.

ZA +