Cabos mora umreti
Matando Cabos, 2004
Ni kaj, Šund je daleč najvplivnejši sodobni film: dobrih deset let po štartu namreč še vedno izgleda tako, kot da je nastal včeraj. In kot da se vmes - niti prej - ni zgodilo nič drugega. Vsaj sodeč po mehiškem filmu Cabos mora umreti, ki ga Alejandro Lozano, sicer debitant, režira tako, da je z enim očesom ves čas na Tarantinu, z drugim pa na tem ali onem sub-Tarantinu, bodisi na Robertu Rodriguezu ali pa Guyu Ritchieju. Če je Rodriguez ali pa Ritchie slab, potem izgleda kot Tarantino iz tretje roke. Film Cabos mora umreti izgleda kot slab Rodriguez - okej, ali pa slab Ritchie - iz druge roke. Kako ločite dobrega in slabega tarantinovca?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Ni kaj, Šund je daleč najvplivnejši sodobni film: dobrih deset let po štartu namreč še vedno izgleda tako, kot da je nastal včeraj. In kot da se vmes - niti prej - ni zgodilo nič drugega. Vsaj sodeč po mehiškem filmu Cabos mora umreti, ki ga Alejandro Lozano, sicer debitant, režira tako, da je z enim očesom ves čas na Tarantinu, z drugim pa na tem ali onem sub-Tarantinu, bodisi na Robertu Rodriguezu ali pa Guyu Ritchieju. Če je Rodriguez ali pa Ritchie slab, potem izgleda kot Tarantino iz tretje roke. Film Cabos mora umreti izgleda kot slab Rodriguez - okej, ali pa slab Ritchie - iz druge roke. Kako ločite dobrega in slabega tarantinovca?
Zelo preprosto: dober tarantinovec posname film, medtem ko slab tarantinovec posname le vaje v slogu, bolje rečeno, pri Tarantinu ne pobere filmskega esprija, one fine sublimacije cinefilije in vseh vplivov, referenc in citatov, ampak le tisto, kar so subtarantinovci napihnili v stilem - hitri, kratki montažni rezi, ki prikrivajo brezizraznost, epizodnost, ki je le izgovor, poziranje, ki je le poziranje, črni humor, ki je naivno predtarantinovski, in bombastične eksekucije, ki so le nagrada za gledalčevo budnost. In film Cabos mora umreti je v tem smislu čisti overkill - vse te šablone namreč repetira s tako dogmatično vnemo, kot da jih je sam odkril. Tu imate dva zmedena tipa (Tony Dalton & Krysztof Raczynski), korporativna mladeniča pri dobrih dvajsetih, ki skleneta, da bosta ugrabila svojega arogantnega, skorumpiranega, odvratnega šefa Cabosa (Pedro Armendariz). Ugrabitev jima uspe, toda uspeh je le drugo ime za težave - kot se namreč izkaže, sta hotela Cabosa ugrabiti tudi dva druga, precej bolj mračna, še bolj omejena tipa (Raul Mendez & Gustavo Sanchez Parra), ki pa sta potem namesto Cabosa pomotoma ugrabila njegovega hišnika. Toda ko začne Lozano, ki je hotel verjetno - podobno kot Telesni čuvaj - le poudariti, da so ugrabitve v Mehiki prava industrija, na to komedijo zmešnjav, naključij in komplikacij, ki mestoma zadiši tudi po Fargu, obešati subtarantinovske uteži, je film že po desetih minutah tako upehan, da izgleda kot ostarela operna pevka, ki igra Prodano nevesto.
PROTI
