Uglaševanje

V Sloveniji, ki letno proizvede le nekaj filmov, vsi režiserji snemajo isti film: Uglaševanje izgleda kot rimejk Kozoletovega filma Delo osvobaja, ki ga je nacionalka zavrtela že ob koncu leta 2004. Posneta sta bila drug za drugim, tako rekoč sočasno - najprej Kozoletov, potem Šterkov. V obeh igra Peter Musevski. Gotovo se sprašujete, kako to, da Šterku ni omenil, da je ravno včeraj igral v istem filmu, toda pravo vprašanje se glasi: ali mu je dal popust?

V obeh filmih igra namreč moškega srednjih let, ki je v krizi srednjih let, ki je šibak, zmeden, potrt in sramežljiv, ki se ne znajde, ki je poročen, ki ima hčerko (okej, v enem dve), ki pripada srednjemu razredu, ki živi v dolgočasnem ljubljanskem bloku, ki ga žena živčno vara (v prvem Nataša Barbara Gračner, v drugem - con gusto! - Nataša Burger), ki začne tudi sam flirtati z drugo žensko, ki ves čas izgleda kot svoj najljubši soigralec in ki mu je ime Peter.

Razlika je le v tem, da je v filmu Delo osvobaja brezposeln, v Uglaševanju pa ima službo - tu in tam službeno skoči celo v Bruselj. Kar pa ni ravno pomembna razlika: če še ni brezposeln, pa še bo. Slovenija se pač hitro spreminja.

In to je Igor Šterk izkusil pri Ljubljani, svojem prejšnjem filmu, ki ga je posnel v času slovenske obsedenosti z rejvom, toda preden je film po dolgem času zmontiral, je šel rejv že zdavnaj iz mode. Slovenija se je spremenila. In film, ki naj bi bil trendy, je bil retro. Zato je Šterk očitno sklenil, da bo raje obdelal nekaj bolj trajnega, pač nekaj, kar mu ne bo ušlo - srednji razred.

Uglaševanje je lep, mrtev film o agoniji slovenskega srednjega razreda. Šterk sicer pokaže, da je dom prostor, v katerem “srednji” ljudje drug drugega mučijo (žena moža, mož ženo, žena hčerko), toda to mučenje obenem estetizira do sterilnosti, bolje rečeno, to “umiranje” srednjega razreda tako estetizira, da za gledalca ne pusti nobene umazanije. Največ, kar se zgodi zakoncema, je, da se drug drugemu odtujita, da začneta skakati čez plot in da se začne njuna hči lizati s svojim vrstnikom. Niti ne z njunim. Toda na ilegalni randi, magari s cipo, vedno prideta stuširana. Lepota po slovensko je politično korektna, nekontroverzna. Slovenski problemi so estetski - socialna, politična in moralna vprašanja dobijo estetske odgovore. A po drugi strani, to je tipično za world cinema, za festivalske filme, ki vsako leto padejo tudi na LIFF: saj veste, vzamejo ta ali oni socialni “problem”, recimo revščino, brezposelnost, trgovino z ljudmi, diskriminacijo, in ga potem estetizirajo do transcendentalne sterilnosti. Eni režiserji se prodajo trgu, multipleksom, popkornu, drugi pa festivalskemu formatu, ki od njih zahteva le malce bolj angažirano in malce bolj estetizirano predvidljivost. Ko se Peter znajde v Bruslju, izgleda festivalsko, sterilno - kot estetska “žrtev” ogromnih, hladnih, brezdušnih palač. Vidite, Bruselj je kriv za smrt slovenskega srednjega razreda. Šur, če odštejete slovensko politiko, ki Slovenijo spet spreminja v deželo partije in delavcev. Ko bo Šterk posnel naslednji film, se bodo v Sloveniji morda spet začeli poboji - upam, da ne bo zamudil tudi tega.

ZADRŽAN