Lahko noč in srečno

Ameriški mainstream žurnalizem se v času Bushevih mandatov, Busheve “vojne proti terorju”, Bushevega patriotiziranja zakonodaje in Bushevega tako rekoč industrializiranega zastraševanja ni ravno izkazal. Prej narobe, z razkritji je zamujal, z informacijami taktiziral, nekritično posredoval laži in fabrikacije. Še celo Bob Woodward, človek, ki je na začetku sedemdesetih razkrinkal in sesul Richarda Nixona, nekoč pojem “raziskovalnega novinarja”, zdaj urednik Washington Posta, se je prelevil v Bushevega hagiografa in marioneto Bele hiše - dve leti je vedel, da skuša Bela hiša diskreditirati Josepha Wilsona, nekdanjega diplomata, ki je razkrinkal Bushevo zgodbo o Nigru, uranu in Sadamu Huseinu, a je raje molčal. Načela je utopil v politiki. George Clooney, najbolj protivojni in najbolj protibushevski filmski zvezdnik, je zato film Lahko noč in srečno premaknil v preteklost, v petdeseta, v čas, ki je primerljiv z današnjim časom - v čas, ko je obstajal novinar, ki se je uprl politiki, njeni demagoški histeriji, njeni populistični nestrpnosti, njeni patriotski antidemokratičnosti, njenemu bušizmu, ki se mu je tedaj reklo makartizem. Edward R. Murrow, voditelj TV mreže CBS, ki ga igra briljantni David Strathairn, svojih načel ni utopil v politiki.

Ni čudno, da je film črno-bel: Clooney hoče jasno pokazati, da so ti časi mimo. Da takih novinarjev ni več. Drži, v tem je toliko nostalgije kot možnosti za insertiranje arhivskih posnetkov, a po drugi strani - le kako ne bi Amerika čutila nostalgije po novinarju, ki si je v bistveno hujših časih upal bistveno več kot sodobni novinarji, znani po “resnosti”, ki je resni ljudje ne jemljejo resno. In film ne potrebuje epske strukture, bombastične akcije in cinizma, da bi povedal zgodbo o novinarju, ki je bil proti, ampak se zadovolji z ekspresivno ledenim TV studiem, v katerem je Murrow - s cigareto v roki, dimom v očeh, umom na jeziku in ob asistenci svojega producenta Freda Friendlyja (Clooney) - v seriji večernih oddaj See It Now razkrinkal ameriško ministrstvo strahu, specifično, senatorja Josepha McCarthyja, demagoškega self-made križarja, ki je kongresno Komisijo za protiameriške dejavnosti spremenil v mučilnico. Njegovo iskanje komunistov, ki da so se infiltrirali v Ameriko, zunanje ministrstvo in Hollywood, se je prelevilo v podžiganje paranoje in fašistoidno linčanje vseh, ki se niso strinjali z “uradno” politiko. Če jih že ni razglasil za “komuniste” ali pa “protiameriške elemente”, je poskrbel, da so jih njegovi medijski jurišniki razglasili za “geje”. Kar je tedaj pomenilo konec kariere. Včasih tudi življenja. Toda ko vidimo šefe TV mreže CBS, ki Murrowa prepričujejo, da naj si izbere drugo tarčo ali pa da naj raje intervjuva estradnike, in ko vidimo, kako oglaševalci iz Murrowove oddaje umaknejo reklame, postane jasno, da taki politiki, kakršen je bil McCarthy, ne nastanejo sami - destruktivno moč, ki jo imajo, jim omogočijo prestrašeni mediji in preračunljive korporacije. Film Lahko noč in srečno se dogaja v preteklosti, toda v Ameriki se preteklost nikoli ne konča: Američani so še vedno alergični na slabe novice - in mediji so še vedno zrcalo te alergije.

ZELO ZA