17. 5. 2006 | Mladina 20 | Kultura | Film
Ostanek časa
Le temps qui reste, 2005
Evropski auteurji so mefafizične meditacije o smrti zamenjali z “doživetimi” pamfleti o pravici do smrti - Pedro Almodovar v filmu Govori z njo, Isabel Coixet v Mojem življenju brez mene, Alejandro Amenabar v Morju v meni, Francois Ozon pa v Ostanku časa. Vsak izmed njih je to kakopak storil po svoje. Almodovar v obliki antimelodrame: gej se hoče poročiti z žensko, ki je že leta v komi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
17. 5. 2006 | Mladina 20 | Kultura | Film
Evropski auteurji so mefafizične meditacije o smrti zamenjali z “doživetimi” pamfleti o pravici do smrti - Pedro Almodovar v filmu Govori z njo, Isabel Coixet v Mojem življenju brez mene, Alejandro Amenabar v Morju v meni, Francois Ozon pa v Ostanku časa. Vsak izmed njih je to kakopak storil po svoje. Almodovar v obliki antimelodrame: gej se hoče poročiti z žensko, ki je že leta v komi.
Coixetova v obliki antiromance: umirajoča ženska sestavi top listo zadnjih želja. Amenabar v obliki antigrozljivke: tetraplegiku ne pustijo, da bi umrl. Ozon pa v obliki anti-Philadelphie: na smrt bolni gej se odpusti sam. Romain (Melvil Poupaud), zelo modni modni fotograf, izve, da ima raka in da bo živel le še tri mesece, kar ga tako podre, da se v hipu odtuji vsem bližnjim, tudi sestri in svojemu fantu, s katerim sta v rani mladosti - almodovarsko, ne, dovženkovsko - scala v cerkveno “sveto vodo”, zavrže kemoterapijo, se spove babici (Jeanne Moreau), ki se ji življenje prav tako izteka, in odrola v agonični, avtodestruktivni paralelni svet, prešpikan z drogo in apokaliptičnimi kvikiji, kot da bi hotel reči, da je evtanazija pravica, ne pa le mikrovalovni patos TV filmov, ki mislijo, da je film zadnja beseda o zadnjih stvareh.
ZADRŽAN +
