Kva dogaja, rokerji

Kva dogaja, rokerji je zgodba o sedmih fantih iz Los Angelesa, ki ugotovijo, da ne potrebujejo kakega posebnega imidža, da bi izstopali - dovolj je, da so to, kar so, pa se jih že vidi. V času povišanega etničnega profiliranja se svoji etnični usodi ne morejo izmakniti - Jonathan Velasquez, Francisco Pedrasa, Milton Velasquez, Yunior Usualdo Panameno, Eddie Velasquez, Luis Rojas-Salgado in Carlos Velasco so namreč hispanski adolescenti. Kar seveda pomeni, da so “drugačni” in že na daleč sumljivi. V belcih se ob pogledu na njih zbudijo vsi etnični klišeji, vsi predsodki in vsi obrambni mehanizmi - v očeh belcev so nekaj ilegalnega in kriminalnega, heh, nekaj tako degradiranega, da jih celo pedofili mirno pecajo, ker nimajo občutka, da so v prekršku. Fantje so avtomatično “krivi” - ker prihajajo z nevarne strani kože (ee, z napačne strani velike etnične ločnice) in ker prihajajo z neperspektivne strani Los Angelesa. Paranoidni belci, na katere nabašejo, med etnično in razredno ločnico ne delajo razlike, toda nevidni otroci Los Angelesa hočejo biti vidni - in obenem konkurenčni. Kar je razumljivo: če se te v Los Angelesu ne ne vidi, te ni. Vidnost je tu kapital, ki te ohranja pri življenju, zato skušajo najti svoj slog, svoj imidž - nekaj, kar bi jih definiralo. Nekaj, kar bi jim dalo tržno vrednost. Še toliko bolj, ker so pubertetniki.

Ker pa sta puberteta in želja po izstopanju sinonima, si nataknejo kostume “starih” rockerjev - okej, punk rockerjev iz osemdesetih. Ne, niso hudo retro, toda glede na zelo hitre spremembe sodobnih okusov in trendov so ravno dovolj retro, da se jim v matični soseski - v South Centralu - posmehujejo. In ker je tam od posmehovanja do drastičnega zastraševanja le korak, pograbijo svoje skejte in krenejo na odisejado po Los Angelesu - na frajgajstovsko, energično, hedonistično iskanje popolnih, h'woodskih skejterskih lokacij, vse tja do Beverly Hillsa in Hollywood Boulevarda, kjer jih imajo za “mehiške Ramones”. Kar pa niso. Larry Clark, auteur maudit, ki je vedno rad koketiral s pornografijo, tudi z otroško (Mularija), z antropološkim užitkom miksal agonični hardcore in orgiastični art, pa tudi minimalizem in eksistencializem, ter - vsaj v Ameriki - hodil po robu “sprejemljivosti”, “legalnosti” in “prikazljivosti” (Kena Parka v Ameriki še vedno niso prikazali), v filmu Kva dogaja, rokerji sicer ohrani vse tipične šikane svojega podpisa (deklasirano okolje, mularija, po kateri se stegujejo perverzne pijavke družbe, življenje v večnem sedanjiku, seksualni neorealizem kot modus vivendi ipd.), toda opusti svoj militantni, šokantni, škandalozni imidž, svoj kontroverzni doku-nihilistični porno chic, kot da bi nam hotel reči: za Larryja Clarka je dovolj že to, da je Larry Clark. Ni. Je pa zato “prikazljiv”.

ZADRŽAN