Bela Masajka

Ko so Heglu hvalili lepoto švicarskih Alp, je odvrnil le: “Es ist so!” Take pač so. In to je vse. Take, kot so, pač so - in to nima nič z lepoto. Toda Hegel ni videl Kenije, kamor v Beli Masajki na počitnice pripotuje Carola (Nina Hoss), mlada Švicarka. Ne pride sama, ampak s fantom, ki pa ga kmalu spoka na letalo - Carola namreč sklene, da bo v Keniji ostala. Točno, zaradi kenijskih lepot. Specifično: zaradi kenijske lepote, ki jo predstavlja manekenski masajski bojevnik Lemalian (Jacky Ido). Dovolj je, da ga pogleda - in že ve, da je pravi, urgenten, neizogiben, fatalen... in že mu sledi do njegove vasi... in že se z njim poroči... in že mu rodi otroka... in že izkusi vse šikane medkulturnega življenja v dvoje. Hja, Carola postane bela Masajka, toda šele po postopni, agonični, mazohistični asimilaciji: ženska, ki za sabo pusti zahodno družbo, polno prepovedi in tabujev, ugotovi, da je tudi “druga” stran - eksotična, staroselska, ritualna družba - segregacijska, polna prepovedi in tabujev.

Bela Masajka, posneta po bestsellerski avtobiografiji Corrine Hofman, je tipični “ženski film”: po eni strani nam predstavlja žensko, ki se “junaško” odloči, da bo živela zunaj pravil, zunaj standardov zahodne sprejemljivosti, po drugi strani pa nas prepričuje, da je superiorna prav zato, ker se je voljna podrejati. Bela Masajka je amalgam vseh sodobnih trendov: new-age zavračanja “modernega” sveta in vračanja k naravi in preprostim vrednotam, harry-potterskega koketiranja s pogansko duhovnostjo (vraževernost, čarovništvo ipd.), turističnega multikulturalizma, ki nas vabi k spoznavanju “druge” strani in brisanju prepada med kulturami ter nikoli dovolj mrtvega gotskega fantaziranja o potentnem “barbaru”, ki bo žensko, rojeno v kuhinji in prerojeno v nevrozi, poslal čez mejo.

ZADRŽAN