Avtomobili

Kaj je temelj Amerike? Avtomobil. Okej, bom vprašal še enkrat: kaj je temelj Amerike? Ameriški sen. Kaj je temelj ameriškega sna? Svoboda, enake možnosti. Kaj je temelj svobode in enakih možnosti? Gibanje. Kaj je temelj gibanja? Avtomobil. Ergo: avtomobil. Vse poti vodijo k avtomobilu. In seveda - k obsedenosti z avtomobilom. Brez avtomobila ni gibanja, ni svobode, ni enakih možnosti, ni ameriškega sna, ni Amerike. Ameriški filmi niso nikoli skrivali, da je avtomobil esenca Amerike. Še več, nikoli niso skrivali, da so Američani prva nacija, ki je na tem, da mutira v avtomobile. In Avtomobili to veliko fantazijo priženejo do konca, do skrajnosti, do absurda, ali natančneje - v Avtomobilih obstajajo le še avtomobili. Amerika je mutirala v avtomobile. Vse živo je mutiralo v avtomobile.

Avtomobili so kakopak Pixarjeva state-of-the-art animacija, toda tu boste zaman iskali živali - ni jih. Mutirale so v avtomobile. Jasno, tudi ljudi ni. Mutirali so v avtomobile, vključno z Mariom Andrettijem, Michaelom Schumacherjem in Michaelom Wallisom, avtorjem knjige Route 66 - The Mother Road. Avtomobili živijo kot ljudje - delajo, hodijo v službo, ljubijo, trpijo, žalujejo, popravljajo ceste, plešejo. In dirkajo, dirkajo in dirkajo. Dirkališče je nabito polno, tribune stalno razprodane - publika so kakopak sami avtomobili, ki ploskajo, navijajo in norijo, predvsem za McQueena (Owen Wilson), mladega, ambicioznega, vročičnega dirkača, ki bi ga lahko igral tudi Tom Cruise (ali pa - kot namiguje njegovo ime - Steve McQueen), ki hoče za vsako ceno osvojiti pokal in ki potem med potjo na veliki kalifornijski finale ugotovi, da zmagovanje ni vse. In da bi bilo vse pod kontrolo, ga v Radiator Springsu, tipičnem koščku Americane ob Route 66, spreobrnejo “preprosti”, “podeželski”, heartlandski avtomobili, med katerimi je tudi zarjaveli, vedno “modri” dirkaški veteran Doc (Paul Newman), ki bi ga lahko igral Robert Duvall (ali pa - kot namiguje njegovo ime - Steve McQueen, heh, dirkaški Doc iz Peckinpahovega Pobega).

Avtomobili, ki jih je režiral John Lasseter, avtor Sveta igrač in Življenja žuželk (korežiser Joe Ranft se je še pred premiero ubil v prometni nesreči), ki so videti kot demo nove računalniške igrice in ki prikazujejo svet, v katerem so ljudi zamenjali avtomobili, izgledajo kot upgrade vseh tistih antiutopij, ki so svarile pred “modernim” svetom, v katerem bodo ljudi zamenjali stroji, roboti, androidi, kloni, toda svet, v katerem so ljudi zamenjali avtomobili, je obenem prikazan optimistično in evforično, kot veselica. Junaki - ee, avtomobili - nimajo nobene potrebe po disneyjevskem iskanju kake magične doline ali pa matere. Ne, to ni le edini sprejemljivi svet, ampak tudi edini možni svet. In ko boste v filmu, ki ga poka od fotorealizma, naleteli na slovenske glasove, recimo na Primoža Forteja, Marka Okorna, Tino Gorenjak, Gojmirja Lešnjaka, Jonasa Žnidaršiča in Vita Rožeja, vas to gotovo ne bo presenetilo, kaj šele zavedlo: svet Avtomobilov je pač svet, v katerem se nostalgija po dobrem, starem, gemeinschaftskem kolektivizmu prepleta s sencami bušističnega histerično-patriotskega poenotenja nacije: vsi avtomobili so sicer različni, “drugačni”, toda med njimi obstaja konsenz, da lahko v tem svetu živijo le kot avtomobili.

ZADRŽAN +