Silent Hill

Deklica (Jodelle Ferland), ki jo nosi Luna in ki v svojih blodnjah stalno ponavlja izraz Silent Hill, na eni svoji nočni eskapadi res zaide v Silent Hill, kamor ji sledita njena mati (Radha Mitchell) in policistka (Laurie Holden), ki ugotovita, da Silent Hill, staro rudarsko mesto, ki ima za sabo svojo katastrofo, svojo travmo in svoj “greh”, izgleda kot nenadna zgostitev filmskih sanj, kot nenadni remix vseh grozljivih mest, kot purgatorijski cocktail Salema, Solarisa in Kingovih ghost-towns, kot psihogeografski trans multiple osebnosti. Tu je vedno polnoč - tudi podnevi. Tu so vsi ljudje mrtvi, toda ne dovolj, da jih mrak, sivina in pepel ne bi še naprej mleli, žvečili, trgali in mendrali - čiščenju ni konca ne kraja. In demoni imajo matere, zato ne visijo le kot megla nad močvirjem. Tu je strah celo pošasti. Da bi vzljubili računalniško igro, jo morate igrati. Da bi vzljubili film, je dovolj, da ga gledate.

Silent Hill je posnet po računalniški igri, toda izgleda kot film, ki vam ga ni treba igrati, da bi ga vzljubili. Težko boste namreč našli film, ki bi bolj užival v tem, da vas utaplja v atmosferi - morasti, srhljivi, neogotski, morbidni, napeti, nevarni in negotovi. Če bi slike, ki jih vidite v tem filmu, spremenili v črke, bi dobili neberljiv tekst. In če bi si potem nabavili “magični” računalniški program, ki bi vam to prevedel v “razumljiv” jezik, bi verjetno dobili nekaj povsem banalnega, generičnega, že slišanega. Silent Hill lepo pokaže, da je ljudi mogoče najlažje kontrolirati s strahom, zato ni le vizualni korelat nadrealistične poezije, ampak tudi vizualni prepis časa, v katerem živimo.

ZA