16. 9. 2006 | Mladina 37 | Kultura | Film
Zvok Istanbula
Crossing the Bridge - The Sound of Istanbul, 2005
Zvok Istanbula: Alexander Hacke
Gotovo obstaja tudi “pravi” zvok Istanbula, saj veste, unikatni, originalni zvok Istanbula - glasba, ki je tipična za Istanbul. Glasba, ki jo lahko slišite tudi drugje, magari na Kubi, toda tu, v Istanbulu, je doma. Kak Wim Wenders bi jo verjetno tudi našel. In posnel nadaljevanje svojega Buena Vista Social Cluba. Toda Fatih Akin, prav tako Nemec, le da turškega rodu, znan predvsem po svojem multi-kulti pudingu Z glavo ob zid, je ne najde. Niti je ne skuša najti. Kaj pa vem, morda je dolgočasna in monotona - huh, tako dolgočasna in tako monotona, da ne bi mogla nositi komercialnega dokumentarca in potešiti Akinovih ambicij, ki so očitno drugačne: pokazati skuša, da je Istanbul talilni lonec svetovne glasbe, sotočje vseh zvokov, kar jih je, križišče vseh glasbenih slogov, ki jih najdete v Penguinovi enciklopediji popularne glasbe.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
16. 9. 2006 | Mladina 37 | Kultura | Film
Zvok Istanbula: Alexander Hacke
Gotovo obstaja tudi “pravi” zvok Istanbula, saj veste, unikatni, originalni zvok Istanbula - glasba, ki je tipična za Istanbul. Glasba, ki jo lahko slišite tudi drugje, magari na Kubi, toda tu, v Istanbulu, je doma. Kak Wim Wenders bi jo verjetno tudi našel. In posnel nadaljevanje svojega Buena Vista Social Cluba. Toda Fatih Akin, prav tako Nemec, le da turškega rodu, znan predvsem po svojem multi-kulti pudingu Z glavo ob zid, je ne najde. Niti je ne skuša najti. Kaj pa vem, morda je dolgočasna in monotona - huh, tako dolgočasna in tako monotona, da ne bi mogla nositi komercialnega dokumentarca in potešiti Akinovih ambicij, ki so očitno drugačne: pokazati skuša, da je Istanbul talilni lonec svetovne glasbe, sotočje vseh zvokov, kar jih je, križišče vseh glasbenih slogov, ki jih najdete v Penguinovi enciklopediji popularne glasbe.
Njegov alter-ego, Alexander Hacke, član nemškega benda Einstuerzende Neubauten, namreč blodi po Istanbulu, nastavlja mikrofon in lovi “eksotične” zvoke Istanbula, toda na svoje veliko presenečenje lahko ugotovi le, da zvoki, ki se lepijo nanj niso “eksotični” niti unikatno turški, še manj unikatno istanbulski, ampak psihedelični, rockerski, gospelski, reperski, diskaški, klubski, romski, kurdski, arabski in tako dalje.
Dokumentarec Zvok Istanbula ni kritika popkulturne globalizacije, ampak “dokaz”, da je Istanbul multikulturno mesto, multivitaminski rezime “svetovne glasbe”, da se torej hrani z raznolikostjo, da nima nič proti Zahodu in nič proti Vzhodu, da ljubi tako New Delhi kot New York, da tolerira tradicijo in modernizem in da v skrajni liniji ni nič manj evropsko od Berlina, v katerem lahko na povprečen dan z dobrim mikrofonom ujameš iste zvoke kot v Istanbulu. Še več, Akin skuša pokazati, da je Istanbul tako multikulturno mesto, da istanbulski najstniki šele pri devetnajstih prvič slišijo “pravo” turško glasbo. Do takrat pač bolj padajo na eksotično glasbo - na psihedelijo, rock, hip hop, rep & disko. Svet je verjetno poln ljudi, ki živijo v iluziji, da je Turčija preveč islamistična ali pa že kar talibanska dežela, ki si ne zasluži vključitve v EU, toda Akin je s temle promom za turško politiko odprtih vrat in urbane diverzificiranosti vse te oberkrajnarske iluzije razbil. In to za relativno nizko ceno - za ceno tega, da svojega dokumentarca ni mogel nasloviti Buena Vista Hamam Club.
ZADRŽAN +