Bandidas

Maria (Penelope Cruz) in Sara (Salma Hayek) sta Mehičanki - Maria je nepismena hči revnega kmeta, Sara pa sofisticirana hči bogataša. Toda ko Mehiko ob koncu 19. stoletja naskočijo pohlepni, imperialistični, unilateralistični gringosi, ki jih vodi country zvezdnik Dwight Yoakam in ki se ne menijo za Ženevsko konvencijo, med Mehičani v hipu ni več socialnih razlik - vsi so namreč ob vse, kar imajo. Bogati in revni. Ameriški interesi se polastijo mehiške zemlje, kar Mario in Saro tako zbliža, da se s pomočjo Sama Sheparda prelevita v tandem, ki ropa “ameriške” banke. Pri tem padata v situacije, v kakršne sta leta 1969 padala Butch Cassidy in Sundance Kid, jasno, kadar ne padata v situacije, v kakršne sta leta 1965 padali Maria in Maria, burleskni junakinji francoskega vesterna Viva Maria! - ali pa šest let kasneje Marie in Louise, junakinji francoskega vesterna Petrolejarki.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je zdelo, da bo vestern - sicer tipični ameriški filmski žanr - izumrl. Bil je utrujen in dehidriran, brez idej in brez volje. Toda potem se je zgodilo nekaj absurdnega, povsem nepredvidljivega in totalno nepredstavljivega - rešila ga je Evropa. Za ponovno vstajenje vesterna, pojma ameriškosti, so namreč poskrbeli evropski vesterni, predvsem italijanski, “špageti”, pa tudi drugi, recimo francoski, zahodnonemški, španski in britanski. Evropa je nenadoma postala dežela vesterna. Snemali so jih vsi, celo komunisti (Vzhodni Nemci, Čehi, Sovjeti in Jugosi). Vestern je bil spet geslo dneva. In seveda, krila so posledično dobili tudi ameriški vesterni. Zdaj je z vesternom približno tako kot v šestdesetih - v glavnem je mrtev. Razlika je le v tem, da ga evropski vesterni tokrat ne bodo rešili. Vsaj ne Bandidas, še en puding s tekočega traku Luca Bessona, ki skuša pokazati, da je divji zahod tudi za ženske. Iskreno rečeno, divji zahod, ki ga vidimo, je le za ženske.

PROTI