Otroci človeštva

In vi ste mislili, da je slovenska nizka rodnost najhuje, kar se lahko zgodi! Čakajte, da vidite morasti, polemični, brezkompromisni, angažirani, nihilistični sci-fi triler Otroci človeštva, ki se dogaja leta 2027 - v ostalem svetu, še posebej v Britaniji, rodnosti namreč sploh ni več. Ženske ne rojevajo več - zadnji otrok se je rodil pred dobrimi osemnajstimi leti. In heh, pravkar je umrl.

Toda razloga za rojevanje ni: svet je nevaren, umazan, bolan, kužen, brutalen in militariziran, terorizem je nacijo prelevil v kolektivnega paranoika, diktatorski režim, ki izgleda kot citat Velikega brata (in Brazila in Vročega maščevanja), kakega jezikanja ne trpi, priseljevanje je zategnjeno, opozicija se je v glavnem pacificirala, nekateri njeni militantni deli pa so se za vsak primer umaknili v podzemlje, okej, v ilegalo, kjer sanjarijo o svobodi in demokraciji.

Theo (Clive Owen), apatični, cinični, ločeni državni uslužbenec, bolj ali vegetira, dokler ga na lepem ne ugrabijo - ko mu snamejo prevezo, ugotovi, da je ugrabiteljica njegova eks (Julianne Moore), zdaj voditeljica “teroristične” organizacije, ki skriva temnopolto Kee (Claire-Hope Ashitey), ilegalno imigrantko, edino nosečo žensko, prihodnost sveta. Toda Theu, ki naj bi ji priskrbel tranzitno vizo, na preostane drugega, kot da gre z njimi do konca. In Otroci človeštva, posneti po romanu PD James, dajo izrazu “iti do konca” nov pomen.

Film nam sicer ne reče, da je za globalno neplodnost kriv džihadistični terorizem (hej, morda so krive genetske mutacije, morda je kriva polucija), toda ko nam kaže svet, prestreljen s terorjem, ki ga zganjajo država, korporacije in politični fundamentalizem, je povsem jasno, da ta svet ni za otroke. To je pač svet, v katerem so vsi ljudje begunci. Čez 100 let, še prej, bodo vsi mrtvi. Zadnja generacija, ki bo še umrla.

ZELO ZA