S ključi v žepu

Le chiavi di casa, 2004

Italijanski film S ključi v žepu je rahločutni in za silo razsodni film o klišejih, ki publiki, pregneteni z “resničnimi zgodbami”, nudijo takojšnjo identifikacijo in gratifikacijo - film o hendikepiranem otroku (Andrea Rossi), rainmansko obsedenem s številkami, o očetu (Kim Rossi Stuart), ki ga po mnogih letih vidi prvič in ki skuša nadoknaditi zamujeno, o potovanju, na katerega kreneta (v Berlin, na terapijo), o tišinah, ki stojijo med njima, o njunem postopnem, neslišnem, katarzičnem, tako rekoč kozmičnem zbliževanju, ki ne bi bilo kakopak nič brez antiojdipskih tesnob, infanticidnih fantazij in srečanja z materjo nekega drugega hendikepiranega otroka (Charlotte Rampling), saj je to očitno edini način, da izvemo, da očeta hendikepiranega otroka čaka “trpljenje”.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Italijanski film S ključi v žepu je rahločutni in za silo razsodni film o klišejih, ki publiki, pregneteni z “resničnimi zgodbami”, nudijo takojšnjo identifikacijo in gratifikacijo - film o hendikepiranem otroku (Andrea Rossi), rainmansko obsedenem s številkami, o očetu (Kim Rossi Stuart), ki ga po mnogih letih vidi prvič in ki skuša nadoknaditi zamujeno, o potovanju, na katerega kreneta (v Berlin, na terapijo), o tišinah, ki stojijo med njima, o njunem postopnem, neslišnem, katarzičnem, tako rekoč kozmičnem zbliževanju, ki ne bi bilo kakopak nič brez antiojdipskih tesnob, infanticidnih fantazij in srečanja z materjo nekega drugega hendikepiranega otroka (Charlotte Rampling), saj je to očitno edini način, da izvemo, da očeta hendikepiranega otroka čaka “trpljenje”.

Iskreno rečeno, očetu hendikepiranega otroka ne bi bilo treba srečati matere hendikepiranega otroka - filmi so polni takih mater, tako da vemo, kaj je to “trpljenje”. Še bolj iskreno rečeno, njegovo “trpljenje” je tako generično, da ni nič drugačno od trpljenja očeta, ki se s svojima sinovoma prvič po dolgih letih sooči v ruski Vrnitvi - in njegova otroka niti nista hendikepirana. Film muči ista bolezen kot ostale filme na to temo: ko pokaže hendikepiranega otroka, že misli, da ni cenen in da je bolj iskren od prešnjih filmov na to temo.

(Kinodvor)

ZADRŽAN