Nepovabljen

Breaking and Entering, 2006

Anthony Minghella je očitno sklenil, da bo Jude Law njegov Robert De Niro. Problem je kakopak v tem, da Law ni De Niro in da Minghella ni Scorsese, pa četudi tokrat - za vlogo slovanske prostitutke, ki diši bolj po Kafki kot po seksu - angažira Vero Farmiga, bejbo iz Dvojne igre. Law igra snobovskega japija, jet-set krajinskega arhitekta, ki ugotovi, da obstajajo tudi drugi ljudje. In zakaj to ugotovi? Ker je tako bogat. Bogastvo namreč le kvari. Poglejte le njegovo punco, Robin Wright-Penn: od depresivnosti jo kar zvija. Ali pa poglejte njegovo posvojenko, Poppy Rogers: od nespečnosti in nevroz jo kar trga. Vidite, z bogatstvom je nekaj narobe. Ljudi spreminja v paciente. Oh, ali pa poglejte njega: ko ga dvakrat zaporedoma oropajo, sklene, da bo roparja ponoči pred hišo počakal kar v avtu.

Lepo prosim - kdo pa še roparje ponoči čaka v avtu? Točno, to počnejo le ljudje, ki nimajo pojma, kaj se dogaja. Le ljudje, ki so izgubili stik z realnostjo. Le bogataši. Law je zrel za stik s paralenim svetom, z reveži, z vznožjem razrednega prepada... ee, z akrobatskim roparjem (Rafi Gavron), ki je, kot se izkaže, mali, simpatični, pravljični imigrant iz Bosne. Ga Zakon prime? Nak, ampak raje zapeca njegovo mamo Amiro (Juliete Binoche). Entering! Seks z begunko mu odpre oči. Bam! Če ne bi bil tako bogat, ne bi nikoli spregledal. Nepovabljen uči troje: prvič, da je pohlep dober, ker človeka spremeni v altruista, drugič, da so begunke sprejemljive, ker so pofukljive, in tretjič, da je agonija bogataške družine primerljiva le z agonijo begunske družine. Pop sociologija, ki bi jo bilo treba sterilizirati.

PROTI