23. 3. 2007 | Mladina 11 | Kultura | Film
Zastave naših očetov
Flags of Our Fathers, 2006
19. februarja 1945 se je na otoku Iwo Jima, enem izmed zadnjih okopov japonskega imperija, izkrcala ameriška vojska, štiri dni kasneje pa so marinci na vulkanski gori Suribači postavili drog in razobesili ameriško zastavo. General Holland "Howlin' Mad" Smith, ki je tedaj ravno plul v pristanišče, je rekel, da je pogled na zastavo naelektril ameriško vojsko in ji dvignil bojno moralo. Ne da je bilo bitke tedaj že konec. Trajala je še dober mesec. In ko se je končala, je bilo mrtvih okrog 7.000 ameriških vojakov in skoraj vsi japonski. Američani so otok počistili. Junaško, ognjevito, patriotsko: vodila jih je zastava na vrhu Iwo Jime, simbol zmage, poguma, kljubovanja, žrtvovanja, svobode in nadčloveške volje, ki jo je dvignila, medtem ko so okrog švigale japonske krogle. Zastava je imela le en problem: bila je premajhna. V resnici se je niti ni dobro videlo. Zato so sklenili, da je treba tja gor spraviti bistveno večjo zastavo. In tako je drugih šest marincev krenilo na goro Suribači - z večjo zastavo. Joseph Rosenthal, fotograf agencije Associated Press, je posnel to dvigovanje zastave, to veliko razobešanje, to triumfalno osvajanje Iwo Jime, te nadčloveške napore šestih marincev, zlitih v eno, v monolit, ki sredi japonskih krogel, rafalov in bomb dviguje ameriško zastavo. Dva dni kasneje so to fotko objavili praktično vsi ameriški časopisi, ki niso puščali nobenega dvoma, da so marinci zastavo dvignili sredi boja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
23. 3. 2007 | Mladina 11 | Kultura | Film
19. februarja 1945 se je na otoku Iwo Jima, enem izmed zadnjih okopov japonskega imperija, izkrcala ameriška vojska, štiri dni kasneje pa so marinci na vulkanski gori Suribači postavili drog in razobesili ameriško zastavo. General Holland "Howlin' Mad" Smith, ki je tedaj ravno plul v pristanišče, je rekel, da je pogled na zastavo naelektril ameriško vojsko in ji dvignil bojno moralo. Ne da je bilo bitke tedaj že konec. Trajala je še dober mesec. In ko se je končala, je bilo mrtvih okrog 7.000 ameriških vojakov in skoraj vsi japonski. Američani so otok počistili. Junaško, ognjevito, patriotsko: vodila jih je zastava na vrhu Iwo Jime, simbol zmage, poguma, kljubovanja, žrtvovanja, svobode in nadčloveške volje, ki jo je dvignila, medtem ko so okrog švigale japonske krogle. Zastava je imela le en problem: bila je premajhna. V resnici se je niti ni dobro videlo. Zato so sklenili, da je treba tja gor spraviti bistveno večjo zastavo. In tako je drugih šest marincev krenilo na goro Suribači - z večjo zastavo. Joseph Rosenthal, fotograf agencije Associated Press, je posnel to dvigovanje zastave, to veliko razobešanje, to triumfalno osvajanje Iwo Jime, te nadčloveške napore šestih marincev, zlitih v eno, v monolit, ki sredi japonskih krogel, rafalov in bomb dviguje ameriško zastavo. Dva dni kasneje so to fotko objavili praktično vsi ameriški časopisi, ki niso puščali nobenega dvoma, da so marinci zastavo dvignili sredi boja.
Kot bi rekel pokojni Jean Beaudrillard: simulacija je postala original. Ponaredek je postal resnica, "zgodovinski trenutek", simbol poguma in patriotizma. Trije dvigovalci zastave, ovekovečeni na fotki, so padli na Iwo Jimi, tiste tri, ki so preživeli, pa so takoj prelevili v nacionalne junake, v pop ikone, v medijske atrakcije, pa četudi to niso bili originalni dvigovalci zastave. Toda ameriška vlada je potrebovala tudi propagadno zmago doma. In Zastave naših očetov, prequel Pisem z Iwo Jime, povsem jasno pokažejo, da bitka za Iwo Jimo ni bila le bitka za Iwo Jimo, ampak tudi bitka za ameriško javnost, za volilne glasove in ratinge, za boljšo prodajo vojnih obveznic. Film lakonično, antisenzacionalistično, elegično slalomira med Iwo Jimo, ki prerašča v kaotično, nadrealistično klavnico, v kateri vojaki ubijajo in umirajo brez triumfa v očeh, in Ameriko, kjer trije "lažni" dvigovalci zastave, John Bradley (Ryan Phillippe), Ira Hayes (Adam Beach) in Rene Gagnon (Jesse Bradford), ki so skušali le preživeti, vse težje prenašajo kičasto orgijo patriotizma, mitomanije in heroizma, ki jih Clint Eastwood prikaže kot manipulacije in fabrikacije, kot politično orodje za kreiranje in obvladovanje nacije, s čimer o Bushu pove več, kot je hotel, in ob čemer se lahko vprašamo: koliko vojakov bi v vojnah sploh umrlo, če vlade ne bi potrebovale propagandnih zmag?
ZA
