Beanove počitnice

Bean (Rowan Atkinson) je vse, kar nam je ostalo od Tatija, francoskega komika, ki je blestel v Gospodu Hulotu na počitnicah. Bean seveda le misli, da je Tati. Ko pride do baleta, akrobatike in pantomime, je le to, kar je John Travolta v primerjavi s Fredom Astairom. Okej, govori bolj malo, pač kot Tati, skoraj nič, le momlja, mrmra, menca, šumi in medmetizira, toda ne iz upora. Ni nonkonformist, ki bi - tako kot Tati - klišeje vlačil za lase. Za okolico je sicer naravna katastrofa, toda njegove rušilne odisejade niso poskusi, da bi našel izhod iz tega prozornega sveta, iz sveta nujnosti, prisile, vzročnosti, družbenih norm in konformizma, ampak poskusi, da bi v tem prozornem svetu ostal.

Če kaj polomi, mu je žal. Tatiju ni bilo nikoli žal, če je kaj polomil - modernizem mu je šel na živce. Bean je le idiot, ki hoče biti nenehno v fokusu. Brez velikih planov ga ne bi bilo - če njegovega obraza ne bi bilo ves čas v velikem planu, štosa in komedije sploh ne bi bilo. In seveda, za razliko od Tatija, ki je bil apatičen do množic, bi za množice naredil vse. Idiot, ki je za nameček še narcis.

In tako kot se mu je pred desetimi leti zdelo povsem samoumevno, da ga iz britanske Nacionalne galerije, kjer v glavnem spi, pošljejo v Los Angeles, da bi povedal nekaj besed o Whistlerjevi "Materi", največji ameriški umetnini, se mu zdi zdaj, v Beanovih počitnicah, povsem samoumevno, da na srečelovu zadene potovanje v Cannes, kjer pokvari snemanje reklame in premiero ameriškega art filma.

Da bi bil bolj družinski, dobi za kompanjona otroka. Da bi bil bolj humanističen, je ta otrok ruskega rodu. Da bi pokazal, kaj je to pravi film, vzame s sabo digitalno kamero, ki postane parodija tako artistične kot cine-veritejske pretencioznosti. In da bi bil bolj evropski, je še bolj nem kot v prvem Beanu. Film oglašujejo s sloganom “Katastrofa ima potni list”, s čimer mislijo na samega Beana, ki tako izgleda kot alegorija svarila pred novimi, pridruženimi članicami EU, “katastrofami s potnim listom”.

ZADRŽAN