Smrt delavca

Smrt delavca dokazuje, da je kapitalizem nezgodovinski fenomen. Ali bolje rečeno, kapitalizem nekaterim ljudem omogoča, da živijo v 21. stoletju, druge pa sili, da živijo v 19. stoletju. In da tudi delajo tako, kot se je delalo v 19. stoletju. Kar nas pripelje do manualnih, fizičnih delavcev, stahanovskih garačev, ki za sabo še vedno vlečejo 19. stoletje.

Ukrajinci, ki nabirajo ostanke premoga v zapuščenem rudniku, Indonezijci, ki - kot neke sorte retro rudarji - na aktivnem ognjeniku nabirajo ostanke fosforja, Nigerijci, ki v odprtih klavnicah nabirajo ostanke živine, Pakistanci, ki nabirajo ostanke odpisane tovorne ladje, in Kitajci, ki tezgarijo v jeklarni, izgledajo kot dehumanizirani ostanki industrijske revolucije, kot njena kolateralna škoda, kot njena poststahanovska zamrznjena slika, kot preostanki kapitalističnega in socialističnega eksperimenta, kot preostanki časa, ki ga ni več.

Še vedno delajo v takih pogojih, v kakršnih je delal proletariat v 19. stoletju, v času industrijske revolucije, toda v njihovem početju in njihovem obupu je nekaj ritualnega. In Glawogger jih mitizira: tu so sami moški, redkobesedni in ikonični, med rekami krvi, mišičasti in tough, ki se po malem zavedajo, da fizična moč v 21. stoletju preprosto ni več dovolj. Vsi ti manualci so fluidni rezime postindustrijske družbe. In nikar ne mislite, da se mimo ne valijo turisti, ki hočejo, da jim pozirajo.

(Cankarjev dom)

ZA