Po poroki

Jacob (Mads Mikkelsen) je danski mučenik-cum-svetnik. Pred dvajsetimi leti je prisegel, da se ne bo več nikoli vrnil na Dansko. Kar je tako, kot da bi rekel, da se ne bo več nikoli igral z lego kockami - ali da ne bo več nikoli gledal danskih porničev. In zakaj je to storil? Zaradi punce. Točno, bejba ga je morala res apokaliptično zjebati. Ne vemo, kaj mu je naredila, toda očitno je zrela za Haag. Kam gredo zlomljena srca? Hja, v Indijo. Kot vedno. Toda Jacob se ni prelevil v vernika kakega jogija, ampak v direktorja bombayske sirotišnice, ki stalno potrebuje denar, saj veste, sponzorje, filantrope, Sorose, Turnerje, Rockefellerje, Angeline Jolie, Brade Pitte in druge Madonne. In Jacobu se na lepem oglasi danski filantrop - nakazal mu bo ogromno denarja, toda le pod pogojem, da se osebno zglasi pri njemu. Na Danskem. Šit! Ko Jacob vrže na vago vse tiste indijske sirote, ki si o lego kockah ne upajo niti sanjati, in svoje rušenje mučeniškega rekorda, prevagajo sirote.

In tako se znajde na Danskem - iz oči v oči z Jorgenom (Rolf Lassgard), za katerega pa se izkaže, da ni le bogatejši od legolanda, ampak da je tudi poročen s Helene (Sidse Babett Knudsen), z bejbo, ki ga je spremenila v mučenika. In tudi “njuna” hči (Stine Fischer Christensen), ki je na tem, da se poroči, ni “njuna”, ampak njuna... ee, saj razumete, NJUNA. A to še ni vse: hči je sicer na tem, da se poroči, toda Jorgen je na tem, da umre, zato hoče, da Jacob skoči v njegovo vlogo in njegov imperij. Hej, in ker je že ravno tam, tudi v njegovo posteljo.

Melodrama Douglasa Sirka tako dobi šekspirjanski twist, na katerega bi se z veseljem pofočkal tudi Tennessee Williams, da ne omenjam samega Sirka, ki bi naslov svoje klasične melodrame Vse, kar dovolijo nebesa, takoj predelal v Vse, kar dovoli denar. Danska režiserka Susanne Bier je začela na robu Dogme, toda od nje je pobrala le tisto, kar je potrebovala, da je svoje kataklizmične emocionalne trilerje zajezila in zamejila, da jim je torej določila realistični okvir - v nasprotnem primeru, brez dogmatičnih, asketskih superrealističnih trikov, ki so jih ozemljili, bi nas s svojimi hiperaktivnimi romantičnimi absurdi in melodramskimi pretiravanji poplavljali. Tako kot telenovele. Ne pozabite: v filmu Odpri srce se je zaročenka fanta, ki ga je paralizirala prometna nesreča, po naključju zaljubila v zaročenca punce, ki je povzročila prometno nesrečo. Ha. V Bratih pa je fant shodil z bratovo ženo - jasno, brat je izginil v afganistanski vojni, toda potem se vrne. Hu. Brez realističnega formata, ki ga pakirajo ročne zavore Dogme, bi oba filma izgledala kičasto, še huje - vsa emocionalna napetost bi se prelevila v emocionalno izsiljevanje, v telenovelo, v soap-opero. In Susanne Bier je pokazala, da je mogoče soap-opero povedati tudi v jeziku Dogme. V filmu Po poroki gre s kopičenjem emocionalnih absurdov in naključij še dlje kot v filmu Odpri srce, toda film Po poroki je dejansko le inverzija Bratov, ki poskrbi za renuklearizacijo “nuklearne družine”.

ZADRŽAN +