Kino Otok

Pirati s Karibov so prišli do tretjega dela, Kino Otok pa do četrtega. Pirati s Karibov so privilegirani film, Kino Otok, mednarodni filmski festival, ki se bo odvrtel v Izoli (31. 5. - 4. 6.) in potem še v ljubljanskem Kinodvoru (6. 6. - 10.6), pa že tradicionalno vrti le deprivilegirane filme. Filme, ki bi se izgubili, če ne bi bilo filmskih festivalov. Mnogi izmed njih tudi izgledajo festivalsko - kot da so narejeni za festivale, na katerih vrtijo filme, ki bi se izgubili, če ne bi bilo festivalov.

* Taki so kazakstanski Zapiski kontrolorja prog, ki izgledajo kot deprivilegirana verzija Trainspottinga, le da je tu ostareli fan vlakov in tirov slep, toda ko jim prisluhne, ni nobenega dvoma, da bi bil lahko tudi filmski kritik.

* Tak je kitajski film Kako kaj ribe danes?, ki izgleda kot deprivilegirana verzija Gerryja, le da puščavo zamenja Mohe, najbolj severna kitajska vas, ki jo od ruske meje loči le potni list in kjer mladi depresivni filmar, ki tja - ne čisto dobesedno - odpotuje z “morilskim” protagonistom svojega filma, pričakuje večni dan in auroro borealis, dobi pa le dobro lokacijo za haluciniranje. Tolaži se lahko le s tem, da bodo njegov film zanesljivo vrteli v luzernskem kinu Capitole, čigar lastnica, upravnica, snažilka in biljeterka v eni osebi, portretiranka švicarskega dokumentarca Mala dama iz kina Capitole, bije krvavo bitko z multipleksi - če je preživela ona, bodo preživeli tudi njegova halucinacija, nizozemski Zakaj mi ni nihče povedal, da bo Afganistanu postalo tako hudo, “prvi znani film, v celoti posnet na prenosni telefon”, in futuristični, hipnotični, absolutno urgentni sci-fi epos Spretni Edwards, ki izgleda kot deprivilegirana verzija Trumanovega showa in ki ga je Graham Robertson posnel v svojem računalniku - za 30.000 dolarjev.

* Tak je kirgiški Saratan, ki izgleda kot deprivilegirana verzija filma Zbogom, Lenin, le da se po socializmu toži sestradanim prebivalcem male kirgiške vukojebine, ki jim ni jasno, kaj je narobe s tem jebenim kapitalizmom, ki jih je spravil tako nizko, da se jim toži po Leninu in revoluciji (“Če si tako pomemben, kako to, da te potem ni skušal še nihče podkupiti?”), zato jih verjetno ne bi presenetilo, da v malijskem Bamaku, enem izmed vrhuncev festivala, ki izgleda kot deprivilegirana verzija Sojenja v Nurnbergu, sodijo kar direktno kapitalizmu, neoliberalizmu, ekonomskemu neokolonializmu, Svetovni banki, Mednarodnemu denarnemu skladu in drugim opresivnim junakom globalizacije. V imenu ljudstva, toda in absentia, kajti nihče od obtoženih se ne prikaže na sodišče.

* Tako je argentinsko Lepilo, ki izgleda kot deprivilegirana verzija filma Jaz pa tebi mamo, le da se hormonski, energični, digitalni menage-a-trois ne igra na rajski obali, ampak v razsijani, prašni Patagoniji, ki kar kliče po reviziji seksualne politike in snifanja adolescence.

* Take so brazilske Skušnjave brata Sebastijana, ki izgledajo kot deprivilegirana verzija Zadnje Kristusove skušnjave, preden ne začnejo izgledati kot deprivilegirana verzija Pasijona, le da križanje v Sveti deželi zamenja splatter v Braziliji, ki mutira v postapokaliptično Golgoto, tako da kri ne pade le na otroke, kar bo gotovo v tolažbo filipinskim otrokom, ki v Učiteljici svoje nepismene starše mojstrijo v abecedi demokracije (in pravilnem zapisu predsedniških kandidatov), in ameriškemu deklasirancu, ki se v filmu Kdo je ustrelil petelina Robina, enem izmed vrhuncev festivala, počuti kot Joe Hill.

* Taka je čadska Suša, ki izgleda kot deprivilegirana verzija Fantov iz soseščine, preden ne začne izgledati kot kot deprivilegirana verzija Dvojne igre - najstnik po koncu dolgoletne čadske držvljanske vojne sklene, da bo ubil tipa, ki je ubil njegovega očeta, toda tip ga vzame pod svoje okrilje, tako da podsaharski “povojni poboj” roma na stand-by, ki ga najdete tudi v italijanskih Pismih iz Sahare, v katerih podsaharski Senegalci v izogib strelom v zrak raje izberejo italijanski zrak, ki jim daje vse, česar Italijani nočejo.

* In seveda, tak je slovenski film Paris.Love, ki ga je Boris Petkovič posnel v Parizu in ki izgleda kot deprivilegirana verzija Amerikanca v Parizu, preden ne začne izgledati kot deprivilegirana verzija filma Do zadnjega diha, le da sta vlogi zamenjani - tip je Američan, nesojeni igralec, ki hlini epileptične napade, da bi pritegnil pozornost, bejba pa je Francozinja, ki v njegovi turistični igri in ljubezni do filmskih lokacij vidi nekaj več. To je vse. Slovenski film lahko preživi le še kot vodič po lokacijah, na katerih so snemali slavne filme.