Taksidermija

Če bi radi videli film, ki ga zlepa ne boste pozabili, potem si poglejte Taksidermijo, ki naredi vse, da bi bila nepozabna. Svoji nepozabnosti se posveti z vsem madžarskim srcem - in z vsemi jajci, z vsem želodcem, z vsem črevesjem. Taksidermija naravnost stahanovsko gara, da bi bila opažena. Ni čudno, da prihaja iz nekdanjega “realsocialističnega” bloka. Gotovo se še spomnite Prvinskega nagona - no, Taksidermija da izrazu “prvinski nagon” nov pomen. In gotovo se še spomnite Ferrerijeve Velike požrtije, v kateri štirje moški sklenejo, da se bodo zaprli v vilo in se nažrli do smrti. In potem se res nažrejo do smrti - okej, vmes svojo morbidno, groteskno, ekstravagantno, absurdno požrtijo začinijo s seksom. “Zakaj jeste, če niste lačni,” jih vpraša neka bejba, ki bi se lahko preselila tudi v Taksidermijo - z istim vprašanjem. Tu imate namreč Kalmana Balatonyja (Gergo Trocsanyi), junaka spartakiadske Madžarske, ki je “olimpijski” prvak v žretju, prehranjevanju, goltanju, prebavljanju, konzumiranju - ni hitrejšega in bolj požrešnega od njega. Lahko bi požrl komunizem.

Toda Kalman, ki se rodi s prašičjim repom, je že druga generacija: njegova starša sta bila prešuštni par, groteskna kombinacija kompulzivnega masturbanta, ki je voljan fukati z mrhovino prašiča (in ki mu spermo butne do neba), in groteskne, potrebne, požrešne bajse. Dodajte prgišče realsocialistične chic represije, predapokaliptičnega hardcore seksa in giljotiniranja s pridihom kastracije, pa dobite Kalmana, produkt II. svetovne vojne, ki je zrel za randi z groteskno, pompozno, razlezeno Gizi (Adel Stanczel), “olimpijsko” prvakinjo v žretju, in kreacijo tretje generacije - Lajosa (Marc Bischoff). Rahitični, asocialni, nostalgični Lajos, njegov sin, sicer sodobni Madžar, je taksidermist z živim, spolno deviantnim smislom za gojenje mutantskih, predimenzioniranih mačk in svojega mutantskega, predimenzioniranega, non-stop bruhajočega, odvratnega očeta Kalmana, ki izgleda kot Jabba the Hutt, kot orgija celulitisa, kot Darwinova nočna mora. Taksidermija body art napihne v body horror: telesa od konzumiranja dobesedno puščajo.

Kalman se ne more več premakniti - le še sedi in golta čokolade, najraje tiste nezapakirane, saj veste, da jih lahko na uro poje 170 več. Trebuh izgleda kot rit, sperma kot bruhanje, John Waters kot Luis Bunuel, Monty Python kot Takashi Miike, gnus kot slika z razstave, anus kot Grand Guignol. Taksidermija, kratka zgodovina moške obscenosti in obenem flamska mutacija Čeških sanj, je bizarna, efektna, šokantna, pikantna, zelo stilizirana, fascinantna alegorija “nove Evrope”, nekdanjih realsocialističnih nacij, ki zdaj - po “sprostitvi” - le še goltajo, konzumira in nakupujejo, ki skušajo nadoknaditi zamujeno, ki so svoje konzumiranje prelevile v svojo ultimativno pravico in ki niti ne opazijo več, da je to edina pravica, ki jim je še ostala.

(Kinodvor)

ZELO ZA