Domovina junakov

Hollywood je velike filme o vietnamski vojni - Lovca na jelene, Vojakovo vrnitev in Apokalipso danes - posnel šele po vietnamski vojni. Hollywoodu se je pač zdelo, da v Ameriki konsenza o vietnamski vojni še ni in da na tako mračno kompleksne epose preprosto še ni pripravljena. Predvsem pa: Hollywood se ni hotel še enkrat osmešiti. Vsaj ne tako, kot se je leta 1968 z Zelenimi baretkami, s katerimi je skušal John Wayne legitimirati ameriško intervencijo v Vietnamu. Zelene baretke - patetična, populistična, ultra patriotska, heroična, šovinistična vizualizacija ekstremno popularnega patriotskega štikla “The Ballad of the Green Berets”, ki ga je leta 1966 posnel narednik Barry Sadler - so izgledale kot kak film o II. svetovni vojni, v katerem Američani v filipinski džungli tolčejo Japonce. Pazite: reporter, ki gre v Vietnam, da bi spremljal akcije posebnih enot in polkovnika Kirbyja (John Wayne), na vietnamsko vojno spočetka gleda skeptično, toda ko ugotovi, da so vietkongovci le zahrbtni in barbarski morilci, mučitelji, posiljevalci, požigalci in zastrupljevalci, se spreobrne in še sam pograbi orožje ter krene v boj, to pa zato, da bi Ameriki lažje povedal resnico o vietnamski vojni, ki je v njegovih očeh vojna proti komunizmu, vojna za suverenost in vojna proti terorju. Kritiki so se filmu na ves glas posmehovali in kar tekmovali v tem, kdo ga bo bolj užalil, spremljali pa so ga tudi bučni protesti, celo na Švedskem in v Nemčiji, kjer so ga razglasili za “nacistično propagando”, pa četudi je bila Amerika v Dirty Harryju bolj podobna Vietnamu, kot je bil Vietnamu podoben “Vietnam” v Zelenih baretkah.

Po taki blamaži je Hollywood sklenil, da raje ne bo več tvegal in da bo v času vietnamske vojne snemal le male filme o vietnamski vojni, okej, niti ne filme o vietnamski vojni, ampak filme o posledicah vietnamske vojne, saj veste, o vračanju ameriških vojakov, vietnamskih veteranov, ki doma, v Ameriki, naletijo na hlad, zavračanje, brezbrižnost in apatijo. Vsi se ozirajo stran, vsi jih ignorirajo, nihče se ne zmeni zanje, nikogar ne zanimajo njihove rane in travme: Amerika ne ve, kaj bi počela z njimi. Še bolje: Amerika noče imeti nič z njimi. Kar nas pripelje do Domovine junakov, filma o iraški vojni. Hja, posnet je bil še v času iraške vojne, toda ni velik. Ni pa ravno čisto nepomemben. Govori namreč o tistem aspektu iraške vojne, o katerem so govorili mali h'woodski filmi o vietnamski vojni, posneti v času vietnamske vojne - o posledicah iraške vojne. Vsekakor, Eastwoodova filma Zastave naših očetov in Pisma z Iwo Jime, ki se dogajata med II. svetovno vojno, o iraški vojni povesta več kot Domovina junakov, toda Domovina junakov ima to prednost, da se dogaja hic et nunc, v času iraške vojne, v irakizirani Ameriki. Začne se resda v Iraku (= Maroko), vendar le zato, da bi nam pokazala, v kakšen “pekel” je Bush poslal svoje fante in punce, in da bi nam predstavila štiri take fante in punce, ki jih po kaotični operaciji in snajperistično-granatni pasti, iz katere se komaj izmažejo, pošljejo domov, v vukojebino po imenu Spokane (Washington), heh, na “domačo” fronto. Jasno, vsi se vrnejo spremenjeni: Vanessa (Jessica Biel) je ožgana, pa še brez ene roke, Tommy (Brian Presley) je ranjen, Jamal (Curtis "50 Cent" Jackson) je stravmatiziran, ker je ponesreči ubil neko žensko, dr. Will (Samuel L. Jackson) pa je stravmatiziran od vsega, kar je videl.

Rezultat? Predvidljiv: po vrnitvi se razidejo z bližnjimi, s fanti, s puncami, z možmi, ženami in otroki, mučijo jih tesnoba, odtujenost, depresija, letargija, nekomunikativnost, spomini in alkohol. Plus: Amerika se ne zmeni zanje, nihče jih ne razume, birokracija je apatična, Vanessa pa ne more dobiti proteze, tako da je dobra le še za prodajanje vstopnic v multipleksu. Z eno besedo: ne morejo se prilagoditi - in Amerika jim pri tem pomaga. Žrtvovali so se za drugi največji nič v ameriški zgodovini - največji nič je bila kakopak vietnamska vojna. Zato ne preseneča, da njihova vrnitev izgleda kot farsa - farsa z resnim, melodramatičnim, staromodnim obrazom, z obrazom nedeljske pridige. V resnici imajo le dve možnosti: da se prelevijo v psihopatske killerje, ki bodo Ameriko spremenili v bojno cono, ali pa da se vrnejo v Irak, kjer je bolj znosno in kjer je polno ljudi, ki jih razumejo.

ZADRŽAN