Krvavi hostel 2

Za Američane je Amerika premajhna. To vemo. V filmu Krvavi hostel 2 se mučijo, žagajo in maličijo v slovaškem bordelu torture. Krvavi hostel 2, film o geopolitičnem samomoru kapitalizma, je dokaz, da je mučenje v Abu Grajbu - in Bushevo posledično zvijanje in legitimiranje koncepta torture - najvplivnejši dogodek sodobne zgodovine.

Jasno, Krvavi hostel 2 ni edini dokaz. Že prvi Krvavi hostel je bil tak dokaz. In serije še ni konec. Tudi Žaga je bila tak dokaz, toda torturo je zgrabila tako na široko, tako študiozno in tako orgazmično, da so jo morali posneti v treh delih. Ste videli šoker Turistas? Ista reč. Tortura. In ne pozabite na rimejk Teksaškega pokola z motorko - hja, to je bil še en dokaz, da Abu Grajb noče stran. Dodajte še prequel, Teksaški pokol z motorko - začetek, v katerem lahko izveste, kako je oni famozni teksaški grizli po imenu “Leatherface” dobil motorko in obraz. Se vam zdi, da je obraz, ki ga nosi, malce bled? Lahko si živo predstavljate, kaj je pred smrtjo počel tipu, ki mu ga je snel, da ne rečem strgal. Vprašanje je le: kaj je bilo huje, bolj sadistično in bolj ekscesno - vsi ti šokerji, ki sem jih naštel, ali Kristusov pasijon? Ne pozabite namreč, da še noben filmski lik ni tako trpel kot Gibsonov Jezus Kristus, da še nobenega filmskega lika niso tako dolgo, tako vztrajno in tako sistematično mučili, da še nobenega filmskega lika niso mučili od začetka do konca filma. Če bi ga razglasili za “Najbolj sadistični film vseh časov”, ne bi brcnili v temo.

Ni čudno, da tedanji ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld v tem, kar se je dogajalo v Abu Grajbu, ni videl torture, ampak le zlorabo. Očitno je hotel reči: tortura je to, kar v Pasijonu počnejo Jezusu Kristusu! Ni kaj, Jezus jih faše za vsak evangelij posebej. No, Krvavi hostel 2 je sklenil, da bo šel čez vse one šokerje in čez Kristusov pasijon, zato ne preseneča, da jih junakinje fašejo za vsak prejšnji šoker, ki je hotel veljati za “Najbolj sadistični film vseh časov”. Prav ste prebrali: ne junaki, ampak tri junakinje različnih seksapilov, stopenj samozavesti in hormonskih kvocientov, Beth (Lauren German), Lorna (Heather Matarazzo) in Whitney (Bijou Phillips), ki krenejo na trip v evropski turistični El Dorado - na Slovaško.

Pred nami so torej tri Američanke, ki mislijo, da je Los Angeles najbolj nevarno mesto na svetu - dokler ne padejo v neko povsem anonimno slovaško vukojebino. Pri čemer se jim niti sanja ne, da je šef te hardcore mučilnice (Milan Knazko), očitno kralj slovaške tranzicije, že izpeljal hitro, bajno, zarotniško jet-set licitacijo za njihove glave, in to kar prek mobilca (ja, “tretji partner” pri oglaševanju tega filma bi bil lahko Mobitel), kar pomeni, da se jim niti sanja ne, da za vsako izmed njih nekje raste ultimativna sadistična metafilmska porno fantazija, ki je na tem, da se ritualno izpolni. In ko se izpolni, bi bile raje v koži Jezusa Kristusa. Ena izmed njih celo izkusi postabugrajbovski smisel izraza “Kri na vas in vaše otroke”.

ZA