Simpsonovi

“There's shit in the meat,” smo slišali v Zašpehanem narodu. Homer Simpson (Dan Castellaneta/Jernej Kuntner) ga ni videl, zato mirno goji pujsa. Ne bi ga smel. Od pujsa do polucije - kaj do polucije, do ekološkega dizastra! - je le korak, tako da Homer v eni sapi izgubi vse: dom, družino, Springfield in Ameriko, ki ji predsednikuje Arnold Schwarzenegger. Še več, ljudstvo ga hoče linčati. Od katastrofe do histerije in retaliacije je v Ameriki še krajši korak kot od pujsa do katastrofe. Razlog več, da se njegova družina - Bart, Lisa, Maggie in Marge, ki jim glasove dajejo Yeardley Smith, Nancy Cartwright in Julie Kavner (v slovenski preobleki Nina Valič, Mojca Fatur in Violeta Tomič) -elastično razkropi. A po drugi strani: za Simpsonove je ameriški sen že tradicionalno le nekaj, kar vsak dan izgubiš. Homer se vedno spotika, ali bolje rečeno - vedno se spotakne ob vse, kar je tipično ameriško. Amerika ga spotika. Homer sicer ne ve, da so katastrofe v Ameriki lifestyle, toda ves čas igra prav leninističnega “koristnega idiota” - Ameriki omogoča pogled na stalno katastrofo. Da je šokterapija za Ameriko najboljša rešitev, je Homer itak vedel že v eni izmed prvih TV epizod, naslovljeni There's No Disgrace Like Home. Da bodo Simpsonovi pristali v kinu, ali bolje rečeno, v multipleksu, je bilo neizogibno in povsem logično: multipleksi so postali TV ekrani. Samo pomislite: kaj vrtijo v multipleksih? Točno: pretežno nadaljevanja filmov. Saj veste: Shrek I, II, III... Žaga I, II, III... Krvavi hostel I, II... Fantastični štirje I, II... Misija nemogoče I, II, III... Oceanovih 11, 12, 13... in tako dalje.

Ergo: v multipleksih vrtijo same serije. Da gre za pravilo, potrjujejo z ekranizacijami TV serij, ki jih prav tako kar mrgoli. To, kar so nekoč počele televizije, danes počnejo multipleksi. Kar je kakopak ironično, še toliko bolj, če ne pozabite, da so multipleksi nastali kot odgovor na video. Ali natačneje: eksplozija mulipleksov v osemdesetih in devetdesetih je bila odgovor na eksplozijo videa: orjaške kinodvorane so razbili in prelevili v komplekse malih dvoran, ki so omogočale bolj intimno in obenem bolj domačno gledanje filmov. Multipleksi so gledalcu omogočili, da je filme gledal tako, kot jih gleda doma - v intimi videorekorderja, fotelja in svoje dnevne sobe. Multipleksi so bili imitacije video intimnosti, video domačnosti - in video raznolikosti. Namesto vrtenja kanalov - in namesto kupa rentiranih viedeokaset - je gledalca v multipleksu pričakala množica dvoran, v katerih so se vrteli različni filmi. Z multipleksi je kino dobil množico kanalov, ki so čakali na vsebino... ee, na program - in ga dobili. Jasno, v obliki filmskih nadaljevank, ki so se v zadnjem času ekscesno, tako rekoč obsceno pomnožile, s čimer so TV ambient, s katerim so skušali multipleksi zamenjati klasični kino, prignale do absurda. In Simpsonovi, ki so svojo TV kariero začeli leta 1989, sredi video in multipleksne eksplozije, so del tega absurda. Kot veste, so Simpsonovi risanka za odrasle, kar pomeni, da so bolj resni od tega, kar Hollywood vrti v kinu, pa ne le od animiranih filmov, ampak tudi igranih. Toda Simpsonovi v vseh teh letih niso bili le bolj resni od Hollywooda, ampak tudi bolj angažirani in bolj kritični - ni aktualne topike, ki je Simpsonovi ne bi pokrili. Za razliko od Hollywooda, ki je bil aktualen in angažiran le tu in tam. Simpsonovi so bili stalno aktualni - družbeni perpetum mobile. Absurdno, ne. Ne da se absurd tu konča: filmska verzija Simpsonovih je sicer bolj aktualna od vseh h'woodskih filmov, ki smo jih videli letos, toda obenem ni tako aktualna kot TV verzije Simpsonovih.

ZA