Smrtni dokaz

H'woodska sezona brez filma Quentina Tarantina je izgubljena. To vemo, ker nas je lepo - in pikantno - razvadil. Če ste snob ali pa popkulturni asket, potem ste lahko vsako sezono izpustili vse filme razen njegovega: vsak njegov film vam je namreč povedal, kaj je novega, ali bolje rečeno - kaj morate v tistem trenutku ali pa tisto sezono vedeti o filmu. Ironija je v tem, da ni prišel vsako sezono. Kot ste namreč opazili, je kar nekaj sezon izpustil - izgubljene niso bile le sezone, ampak tudi glave publike, ki je tako ostala brez vodiča po filmih. Še huje, izgubljene so bile tudi glave filmarjev, ki tako niso vedele, kaj je tisto sezono in. Da so mnogi filmarji vedno čakali na Tarantina in na njegovo zadnjo besedo o filmskem zeitgeistu, ni nobena skrivnost. Bolj vplivnega - in bolj imitiranega, da ne rečem kloniranega - filmarja boste težko našli.

No, letos se je vrnil. Na srečo. Toda ni prišel sam, ampak v tandemu z Robertom Rodriguezom, svojim prijateljem, cinefilskim somišljenikom in po malem impersonatorjem.

Okej, v resnici se je vrnil v paketu. Paket, ki so ga v Ameriki naslovili Grindhouse, namreč ni le film, ampak filmski program, ki ga sestavljajo dva celovečerca, Rodriguezov Planet Terror in Tarantinov Smrtni dokaz, kup fiktivnih reklam in kopica agresivnih, pompoznih, brutalnih, grotesknih, ofenzivnih, absurdnih napovednikov za šokerje, ki ne obstajajo (in ki so jih posneli Eli Roth, Rob Zombie in Edgar Wright). V Ameriki je bil ta program neločljiv - vrteli so ga skupaj, kot neke sorte double-bill. Grindhouse je triurni unikat, implozija cinefilije, ki izgleda kot padec v kanalizacijo poletnega popkorna.

Tragedija je v tem, da Grindhousea pri nas ne bomo videli - vsaj ne v izvirni obliki. V Ameriki na veliko presenečenje bratov Weinstein, nekdanjih šefov Miramaxa, filmske hiše, ki jo je "naredil" Tarantinov Šund, ni vžgal, zato ga zdaj tuji distributerji vrtijo v razbiti, popačeni obliki - Tarantinov Smrtni dokaz in Rodriguezov Planet Terror vrtijo ločeno. Kar ni nujno dobro, še zlasti ne za Tarantina. Naj vam pojasnim, v čem je problem.

Oba filma in lažni napovedniki so energični, lucidni, entuziastični, intenzivni, politično nekorektni, briljantno samoparodični, metafilmski. In vsi, kar pokajo od nostalgije po vsem, kar je iz B filmov - okej, iz žanrskih filmov nasploh - izginilo, ko so se jih polastili korporativni duh, multipleks in globalizem, ki zahtevajo le še filme, sprejemljive za cel svet. Tarantino in Rodriguez gresta v svoji obsedenosti do konca - brez opravičil in brez občutka krivde. Če je treba komu odrezati jajca, mu jih pač odrežeta. Če bejba skoči na falični nož, pač skoči. Če je prizor odvraten, je pač odvraten. Če se Tarantinu tič stopi, se mu pač stopi. In če ima bejba namesto ene noge brzostrelko, jo pač ima.

Grindhouse je filmos, ob katerem hkrati vreščite in se režite. Ali bolje rečeno: ob katerem se režite od groze - in vreščite od smeha. Grindhouse stalno prasketa - filmski trak je spraskan, včasih zažgan, včasih se zatakne, zvok vsake toliko zahrešči, veliki plani so narobe odrezani, montažni preskoki fušajo, tu in tam kak kolut celo manjka. Tarantino in Rodriguez uporabita vse trike gverilske senzibilnosti, da bi našla tisti magični manjkajoči kolut, missing reel. Planet Terror se začne v Iraku, nadaljuje pa v Teksasu, kjer vojski uide biokemično orožje, ki ljudi spreminja v požrešne, furijaste, mutantske zombije. Rodriguez ne zamudi nobenega klišeja iz filmov o zombijih, toda vsakega izmed njih pošlje v postmodernistični želodec. Con gusto. Možgani odletijo v drugo smer. Vse leti, prši, blazni.

In natanko v tem je zdaj problem: Planet Terror je stampedo, ki vse skupaj, ves program, stopnjuje do vrelišča, do orgazma - lažni napovedniki dodajo le še spermo. Sledi Tarantino s Smrtnim dokazom, ki poskrbi za postorgazmično umiritev, heh, za postkoitalno melanholijo - bejbe sedijo v teksaški restavraciji in debatirajo o malih stvareh, kakršne so seks in kultni filmi, saj veste, podobno kot fantje v Tarantinovem prvencu Reservoir Dogs. Le da je tu debata daljša. Bistveno daljša. Kar je logično in nujno: v Grindhouseu je pač prišla po dolgem orgazmu. Zunaj tega konteksta pa debata učinkuje razvlečeno, dolgovezno, tako da bi utegnila marsikoga po nepotrebnem - in po nemarnem - odbiti in poslati proti izhodu, pa četudi so Tarantinovi filmi okna s čudovitim razgledom, na katerih piše: No Exit! Toda v razvlečeni debati teh bejb je nekaj šeherezadskega: dlje časa, ko debatirajo, dlje časa odlagajo svojo smrt. In ko pride do smrti, ki izgleda kot rough sex, lažje razumete, zakaj so toliko časa debatirale. Smrtni dokaz je remix slasherja in road movieja, v katerem Noč čarovnic sreča Avto smrti, le da psihopata, ki serijsko pobija bejbe, zamenja avto, no, kaskaderski avto, death-proof avto, ki ga pilotira odsluženi kaskader Mike (Kurt Russell). Stuntman Mike bejb ne pobija z nožem ali pa s sekiro ali pa z motorko ali pa s kavljem, ampak z avtom. Ne pobija jih v kakih temnih slepih ulicah, ampak na odprti cesti. Ne nosi hokejske maske, ampak sončna očala. Mike je kralj ceste, dokler se v nadaljevanju, ko se iz Teksasa preselimo v Tennessee, ne spravi na napačne bejbe (Rosario Dawson, Mary Elizabeth Winstead itd.) - na bejbe iz filmskega sveta, ki testno vožnjo dodge challengerja spremenijo v ekscesni adrenalinski performance. In natanko to storijo tudi kaskaderji in novozelandska kaskaderska boginja Zoë Bell, ki "odigrajo" zadnjih 40 minut: kaskaderski prizori, kakršnih ne pomnimo in ki so tako nori, da izgledajo ilegalno, se odvrtijo v živo, brez digitalnih efektov. Kot da bi hotel Tarantino reči: Film ni le film!

ZA +