Slo-vidvd-borza

Gary Cooper je v vesternu Točno opoldne šerif, ki potrebuje pomoč - v mesto se vračajo pistolerosi, ki se mu hočejo maščevati. Za pomoč prosi meščane, a mu noče nihče pomagati. Nihče! Ne, demokracija se na večino ne more zanesti - večina ni le strahopetna in konformistična, ampak tudi nevarna. Večina ogroža demokracijo. Vestern Točno opoldne je bil liberalen - in leta 1952 v Ameriki bolj liberalnega vesterna niste mogli najti. Vstopi legendarni Howard Hawks, sicer mojster vesterna (Rdeča reka), in posname Rio Bravo, svojo repliko na Točno opoldne. Tokrat je šerif John Wayne. John Wayne? Hej, John Wayne ne potrebuje pomoči, boste rekli. O, pač, potrebuje jo: zaprl je morilskega brata lokalnega mogotca, ki je zdaj najel 40 profijev, s katerimi skuša osvoboditi svojega brata. Razumete: 40 killerjev! Le kateri šerif v taki situaciji ne bi potreboval pomoči? Že, toda John Wayne pomoči ne išče pri večini, pri malih ljudeh, ampak izključno pri profijih - pri svojem nekdanjem pomočniku (Dean Martin), oldtimerju (Walter Brennan) in mimoidočem revolverašu (Ricky Nelson). John Wayne je konzervativec, ki ima politiko za obračun profijev - večina, kaj šele demokracija, nima s tem nič. Demokracija je to, da večine ne motiš pri spancu.

Kapsule

Dvoriščno okno: James Stewart igra zvezdniškega fotografa, ki je začasno paraliziran - nogo ima v mavcu. Vprašanje, kaj tako slaven fotograf počne v tako skromnem stanovanjcu, je podobno vprašanju, zakaj Indijanci, ki preganjajo poštno kočijo, ne ustrelijo kakega izmed konj v vpregi (hej, če bi ga, ne bi bilo filma!), toda Alfred Hitchcock je leta 1954 iz njegove statičnosti in negibnosti potegnil toliko napetosti, da bi je bilo dovolj za 10 trilerjev. Izraz "less is more" povzame vse nianse tele lucidne študije ovaduškega voyeurizma, urbane paranoje in sosedskega makartizma.

Mož, ki je preveč vedel: Že naslov tega Hitchcockovega trilerja je ponarodel, kaj šele njegov zaplet - zarotniki ugrabijo sina zakonskega para, za katerega so prepričani, da je nehote prišel na sled njihovi atentatorski operaciji. Ta zaplet, ki ga je Hitchcock navrgel že leta 1935, v prvi verziji Moža, ki je preveč vedel, so namreč potem klonirali mnogi trilerji. Jasno, James Stewart in Doris Day sta v tejle verziji, posneti leta 1956, le tipična ameriška turista - par, ki ničesar ne ve. In tu je problem: manj ko človek ve, bolj je nevaren in nepredvidljiv.

Težave s Harryjem: Tudi ko je Hitchcock posnel komedijo, ni mogel brez trupla, kar je logično - za komedijo potrebuješ truplo. In v tejle, posneti leta 1955 in postavljeni v idilični, razgledniški, kičasti Vermont, truplo noče ostati pod rušo, ampak se prikazuje malim, iskrenim, optimističnim ljudem, v katerih obenem prebuja tudi hud občutek krivde. Hja, vsakdo izmed njih, vključno z Johnom Forsythom, Edmundom Gwennom in obema Mildred (Natwick & Dunnock), bi lahko - magari nehote - umoril Harryja. Hitchcock lepo pokaže, da so mali ljudje tako nedolžni kot njihove sanje o umoru.