5. 9. 2007 | Mladina 35 | Kultura | Film
Notranje zadeve
Inland Empire, 2006
Svet je poln režiserjev, ki si pravijo - in ki jim pravijo - avtorji. Toda nihče izmed njih si ne more privoščiti tega, da bi posnel totalno antikomercialni film. Res totalno: od začetka do konca. Sploh si pa ne more nihče privoščiti, da bi njegov totalno antikomercialni film potem trajal tri ure. Avtorje je vedno strah, da bodo izgubili trg, publiko in fane - ali pa da jim bodo producenti v postprodukciji film vzeli in ga skušali “rešiti”. David Lynch si vse to lahko privošči - brez strahu, da bo izgubil trg, publiko, fane. Le zakaj? Lynch je pač ultimativni avtor: auteur-trademark. Lyncha ne prodajajo zvezde, ki nastopajo v njegovih filmih, niti marketing - Lyncha prodaja izključno Lynch. Zato lahko posname totalno antikomercialni film in obenem ve, da ne bo s tem izgubil nikogar izmed tistih, ki ga razumejo. Ali bolje rečeno, da ne bo izgubil nikogar izmed tistih, ki vedo: če Lyncha razumem, potem se gotovo motim.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
5. 9. 2007 | Mladina 35 | Kultura | Film
Svet je poln režiserjev, ki si pravijo - in ki jim pravijo - avtorji. Toda nihče izmed njih si ne more privoščiti tega, da bi posnel totalno antikomercialni film. Res totalno: od začetka do konca. Sploh si pa ne more nihče privoščiti, da bi njegov totalno antikomercialni film potem trajal tri ure. Avtorje je vedno strah, da bodo izgubili trg, publiko in fane - ali pa da jim bodo producenti v postprodukciji film vzeli in ga skušali “rešiti”. David Lynch si vse to lahko privošči - brez strahu, da bo izgubil trg, publiko, fane. Le zakaj? Lynch je pač ultimativni avtor: auteur-trademark. Lyncha ne prodajajo zvezde, ki nastopajo v njegovih filmih, niti marketing - Lyncha prodaja izključno Lynch. Zato lahko posname totalno antikomercialni film in obenem ve, da ne bo s tem izgubil nikogar izmed tistih, ki ga razumejo. Ali bolje rečeno, da ne bo izgubil nikogar izmed tistih, ki vedo: če Lyncha razumem, potem se gotovo motim.
Notranje zadeve niso antikomercialni epos, s katerim Lynch testira vero svojih fanov, ampak film, v katerem Lynch svojim fanom pusti, da si užitek v tem, da se motijo, podaljšajo, ne da bi pri tem izgubili vere v film. In Notranje zadeve izgledajo tako, kot da je Lynch ponovno našel vero v film - take afirmacije vere v film zlepa ne boste videli.
Toda ironično: film je posnel z digitalno kamero (Sony PD-150). Pomeni, da pričakujete njegovo totalno osvoboditev - pomeni, da pričakujete šejkanje, švenkanje, nasekane kadre, vizualno anarhijo, ringelšpil, MTV-cum-YouTube. Dobite pa ravno obratno: lepe, čudovito urejene kadre, senzualne, filigransko odmerjene kompozicije, sanjsko, hipnotično atmosfero. Digitalka Lynchu omogoči, da iz sebe potegne klasicista - da je torej še bolj Lynch, kot je bil, ko je snemal na filmski trak.
Notranje zadeve so notranje zadeve filma in samega Lyncha, zato ne preseneča, da se tu zgostijo vsi Lynchevi junaki (Laura Dern, Harry Dean Stanton, Grace Zabriskie, Diane Ladd, Laura Harring, Naomi Watts, Justin Theroux itd.) in vsi lynchizmi: somračno osvetljeni retro prostori, ki lezejo drug v drugega, kot da so antropomorfni, skrivnostni deja-vuji, dvojniki in reinkarnacije, pasijonski refleksi, feministične sinkope, industrijski soundtrack, dekonstrukcije minimalizma, intuitivni noir, labirintno presihanje identitete, transcendentalna eksotika, pop inštalacije toka zavesti, prelivi, ki izgledajo kot listanje filmske enciklopedije, ukleti moteli in postfilmski-film-v-filmu-o-filmu. Igralka Nikki Grace (Laura Dern), ki dobi vlogo v novem filmu, ugotovi, da so ta film že enkrat snemali, na Poljskem, a so snemanje potem prekinili, ker so glavna igralca na snemanju umorili. Da bi se vživela v to vlogo, mora res verjeti v film. Da bi verjela v film, mora videti krike - in slišati solze.
ZELO ZA
