5. 10. 2007 | Mladina 39 | Kultura | Film
Oni
Ils, 2006
Spomnite se vseh tistih, ki so se bali, da bodo Italijani pokupili slovensko Istro - ali pa onih, ki se bojijo, da bodo Angleži pokupili Goričko. V resnici bi bilo treba zelo malo, če bi jih hoteli prestrašiti in enkrat za vselej pregnati. Recimo: rimejk Krvavega hostela, ki bi se dogajal na Goričkem, bi Angleže definitivno odvrnil od kupovanja slovenske zemlje. Prav tako bi jih definitivno odvrnil rimejk francoskega šokerja Oni - le na Goričko bi ga prestavili.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
5. 10. 2007 | Mladina 39 | Kultura | Film
Spomnite se vseh tistih, ki so se bali, da bodo Italijani pokupili slovensko Istro - ali pa onih, ki se bojijo, da bodo Angleži pokupili Goričko. V resnici bi bilo treba zelo malo, če bi jih hoteli prestrašiti in enkrat za vselej pregnati. Recimo: rimejk Krvavega hostela, ki bi se dogajal na Goričkem, bi Angleže definitivno odvrnil od kupovanja slovenske zemlje. Prav tako bi jih definitivno odvrnil rimejk francoskega šokerja Oni - le na Goričko bi ga prestavili.
Strah pred socialističnimi deželami, ki so se osvobodile, je namreč nova velika tema sodobnih šokerjev, grozljivk, slasherjev in trilerjev, ki selitev za nekdanjo “železno zaveso” odsvetujejo. Če bi mlada francoska učiteljica Clementine (Olivia Bonamy) in njen fant Lucas (Michael Cohen), sicer pisatelj, videla začetek filma Oni, v katerem romunska noč dve ženski dobesedno pogoltne, se gotovo ne bi preselila v ruralno okolico Bukarešte... ee, v hišo na samem. A po drugi strani, ni ti treba v Romunijo, da bi vedel, da samotne hiše niso po naključju samotne. Točno, samotne so z razlogom. In tudi hiša, v katero se preselita Francoza, je samotna z razlogom: v njej straši.
To, kar straši, pa je skrajno furijasto, enigmatično, ekstremno, malopridno, fatalno in vsepovsodno - najprej mislita, da so duhovi, toda kmalu jima kapne, da imajo tak efekten smisel za strašenje le živi. Toda to ni film, v katerem se pycho igra z žrtvama, ampak metafilm, v katerem se z žrtvama igra sam film - Francoza sta žrtvi filma, ki na njima testira vse svoje retorične figure, vključno z zunanjostjo vidnega polja, tem večnim cliffhangerjem grozljivk. Nič, film se hoče le igrati - in to, da zbežita v gozd, naredi igro še bolj kreativno. Če pomislite, kako vas je ob gledanju Carpenterjeve Noči čarovnic živciralo tisto, česar se ni videlo, potem si lahko živo predstavljate, kako vas bo šele tu živciral rob filmske slike. Nič ni bolj srhljivega, mučnega, neznosnega, napetega in terorističnega od točke, na kateri se konča filmska slika.
Ne bi me presenetilo, če bi se vsi Francozi iz Romunije zdaj preselili na Goričko.
(Kinodvor)
ZA