18. 10. 2007 | Mladina 41 | Kultura | Film
Berlin Alexanderplatz
Zdaj, ko v kinu gledamo vse več filmov, ki sodijo na TV, in ko na TV gledamo vse več serij, ki sodijo v kino, se že skoraj avtomatično spomnimo na Berlin Alexanderplatz, prototip TV serije, ki sodi v kino. V imenu poetične pravice jo bo Cankarjev dom razvrtel med 16. in 19. oktobrom - na velikem platnu, se razume. Serija Berlin Alexanderplatz, ki jo je Rainer Werner Fassbinder - po romanu Alfreda Doblina - posnel leta 1980 in ki je že pred štartom veljala za dogodek (in senzacijo), šteje 13 enournih epizod in dvourni epilog, ki izgleda kot Fassbinderjev querellski, ritualni, fantazmagorični coming out. Berlin Alexanderplatz ne izgleda kot TV serija, ampak kot film, ki ga je Fassbinder posnel v formatu TV serije, to pa zato, ker je bil to edini način, da ga sploh posname. Petnajsturnega filma mu pač ne bi vrtel noben komercialni kino. Branje Doblinove klasike normalno vzame več kot 15 ur, toda če bi jo brali dovolj hitro, bi bili do epiloga doma - in včasih se zazdi, da vam Fassbinder bere zgodbo o Franzu Biberkopfu (Gunter Lamprecht), naivnem in zapitem morilcu, ki ga leta 1929 - po štirih letih - spustijo iz zapora in ki misli, da se bo lahko reintegriral v družbo, pa se ne more.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
18. 10. 2007 | Mladina 41 | Kultura | Film
Zdaj, ko v kinu gledamo vse več filmov, ki sodijo na TV, in ko na TV gledamo vse več serij, ki sodijo v kino, se že skoraj avtomatično spomnimo na Berlin Alexanderplatz, prototip TV serije, ki sodi v kino. V imenu poetične pravice jo bo Cankarjev dom razvrtel med 16. in 19. oktobrom - na velikem platnu, se razume. Serija Berlin Alexanderplatz, ki jo je Rainer Werner Fassbinder - po romanu Alfreda Doblina - posnel leta 1980 in ki je že pred štartom veljala za dogodek (in senzacijo), šteje 13 enournih epizod in dvourni epilog, ki izgleda kot Fassbinderjev querellski, ritualni, fantazmagorični coming out. Berlin Alexanderplatz ne izgleda kot TV serija, ampak kot film, ki ga je Fassbinder posnel v formatu TV serije, to pa zato, ker je bil to edini način, da ga sploh posname. Petnajsturnega filma mu pač ne bi vrtel noben komercialni kino. Branje Doblinove klasike normalno vzame več kot 15 ur, toda če bi jo brali dovolj hitro, bi bili do epiloga doma - in včasih se zazdi, da vam Fassbinder bere zgodbo o Franzu Biberkopfu (Gunter Lamprecht), naivnem in zapitem morilcu, ki ga leta 1929 - po štirih letih - spustijo iz zapora in ki misli, da se bo lahko reintegriral v družbo, pa se ne more.
Weimarska Nemčija je le še skrčeni predapokaliptični trebuh, v katerem srečuje brezposelnost, hiperinflacijo, megleno depresijo, histerični kriminal, neonsko tesnobo, gverilske načine preživetja, biblične citate, sežgane spomine, tevtonsko blaznost, instinktivni kapitalizem, beznice, zvodnike (Gottfried John), prostitucijo (Barbara Sukowa), angele (Hanna Schygulla), spiralno nasilje in šnops, ki mu vzamejo roko. In glava sledi. Franz je alegorija invalidne nacije, ki v sebi že čuti metastaze Tretjega rajha. Oprime se priložnostnih del, toda priložnosti za takega človeka, kot je on, so pičle. In ni edini. Ljudje, ki ga obkrožajo, so mikrokozmos tiste pasivne obupanosti, razočaranosti, ponižanosti, razžaljenosti, deprivilegiranosti, mazohizma in avtodestruktivnosti, ki bodo nekaj let kasneje tako entuziastično in tako manično pograbilu nacistično ideologijo. Berlin Alexanderplatz je epos o svetu, ki se pripravlja na klavnico. Film je danes tako aktualen, kot je bil Doblinov roman aktualen leta 1929.
(Cankarjev dom)
ZELO ZA
