Ugrabitev

Čas je, da tudi Hollywood prizna: “izredni prevozi”, ki jih režira CIA, ameriški demokraciji niso v čast. Kot veste, je CIA razvila tajni sistem zaporov, ki se raztezajo od Guantanama do Tajske, z njimi je prepredla tudi “nove vzhodnoevropske demokracije”, pri tajnih, ilegalnih “posebnih prevozih” oseb, osumljenih terorizma, pa ji je asistirala truma evropskih držav. Romunija in Poljska sta dali na voljo tajne zapore, alias “black sites”, druge dežele - Španija, Turčija, Nemčija, Ciper, VB, Portugalska, Irska, Grčija, Italija, Švedska, Makedonija in Bosna - pa so dovoljevale ugrabljanja in omogočale lifranje osumljencev v “tretje dežele”, predvsem v Egipt, Pakistan, Jordanijo, Jemen in Sirijo, kjer so jih potem zasliševali in “mehčali” z mučenjem. Ugrabitev je ekranizacija tega outsourcinga ameriške pravice, torture in interniranja. Ko vidite Anwarja El-Ibrahimija (Omar Metwally), ameriškega Egipčana, je najbolj vesel in najbolj svoboden človek na svetu - na letališču v Južni Afriki čaka na letalo, ki ga bo odpeljalo v Chicago, naravnost v objem Isabelle (Reese Witherspoon), njegove noseče žene. Ko ga vidite naslednjič, je najbolj žalosten in najmanj svoboden človek na svetu - dolga roka CIE ga je na lepem ugrabila, zvezala in zlepila, zapakirala ter z “izrednim prevozom” poslala v neimenovano afriško državo, hja, v “črno luknjo”, v kateri je preiskovalcem in zasliševalcem dovoljeno vse. Pred tem se je namreč zgodil teroristični napad, v katerem je umrl tudi agent CIE, na El-Ibrahimijevem mobitelu pa so izsledili nekaj klicev, ki bi bili lahko “linked to al-Quaida”. Pomeni, da je El-Ibrahimi zrel za torturo.

Žena ga sicer zastonj čaka, toda njegovo “izginotje” prijavi svojemu nekdanjemu loverju Alanu (Peter Sarsgaard), zdaj asistentu mogočnega senatorja. Douglas Freeman (Jake Gyllenhaal), tajni agent, ki v imenu CIE prisostvuje torturi (mučitelja igra izraelski zvezdnik, kar pove vse), se ne piše zaman Freeman: kmalu se mu zazdi, da je El-Ibrahimi nedolžen in da so prijemi mučitelja vendarle malce preveč esktremni, preveč nemoralni in preveč nečloveški, toda Meryl Streep, ki igra njegovo nadrejeno, dogmatično parkirano v Washingtonu, ga takoj ozemlji. Logično: dokler ni torture konec, so vsi še krivi. In seveda, ko je torture konec, ni več nihče nedolžen. Ugrabitev si čestita za svojo liberalno držo, toda problem te liberalne drže je v tem, da je polovičarska, taktična, tako rekoč politično korektna, da ne rečem uravnotežena. Vprašanje, ki ga panično in telenovelistično zastavlja film, se glasi: kaj če mučijo napačnega? Kaj če so prijeli nedolžnega? Film pravi: niso vsi Arabci “krivi”! Z dodatkom: zlasti ne tisti Arabci, ki izgledajo kot “belci”. Film ne pravi, da so “izredni prevozi”, “črne luknje” in tortura osumljencev nesprejemljivi, ali bolje rečeno, film “izredne prevoze”, “črne luknje” in torturo osumljencev kritizira, toda na konstruktiven način - paziti moramo, koga mučimo, kajti lahko se izkaže, da mučimo nedolžnega. Če pa tortura reši človeška življenja, potem je treba zamižati. Nacionalna varnost je pač pred ustavo in mednarodnimi konvencijami o človekovih pravicah. Za film, za njegovo liberalno srce - oh, pa tudi za kompleksnost in občutljivost te problematike - bi bilo bolje, če bi bil El-Ibrahimi kriv.

ZADRŽAN