Invazija

Invazija je rimejk Invazije tretjih bitij, ki jo je leta 1956, v času hladne vojne in makartizma, posnel Donald Siegel, ki je kasneje posnel mnoge kultne filme, recimo Morilce, Šerifa v New Yorku, Dirty Harryja in Pobeg iz Alcatraza. Pa kaj, boste rekli - Hollywood itak snema le še rimejke. Kar drži. Hollywood izgleda le še kot klon svoje preteklosti. No, problem je v tem, da rimejk Invazije tretjih bitij ni bil povsem nesmiseln, ali bolje rečeno - če je čas, v katerem živimo, terjal rimejk katerega filma, potem je terjal prav rimejk Invazije tretjih bitij, te genialne hladnovojne klasike, lucidnega in kontroverznega trilerja, ki je nepozabno razdelal problem pranja možganov, indoktrinacije, konformizma, demokratičnega totalitarizma in tiranije večine. Invazija tretjih bitij je bila popolna alegorija tedanje dobe - Invazija bi lahko bila popolna alegorija sedanje dobe, prestreljene z okupacijami, paranojo, konformizmom in pandemijami. Pa ni. Daleč od tega. Ker so skušali biti kreativni, so spolne vloge malce premetali. V Invaziji tretjih bitij je bil glavni moški, medtem ko je v Invaziji glavna ženska, Carol Bennell (Nicole Kidman), ločena psihiatrinja, ki je zelo napeta in panična, pa ne le zato, ker se ji zdi, da svojega sina po malem izgubi vsakič, ko vikend preživi z njenim bivšim možem, Tuckerjem Kaufmanom (Jeremy Northam), ampak predvsem zato, ker se ji zdi, da se je Tucker zelo spremenil - da je čuden, da ga je nekaj obsedlo, da skuša njenega sina ustvariti po svoji podobi. Njen prijatelj Ben (Daniel Craig) jo sicer tolaži, češ da je vse okej in da si to le domišlja, toda Carol ima prav - Tucker je čuden. In nekaj ga je obsedlo. Kot se namreč izkaže, ga je inficirala in obsedla “tuja vrsta”, ki hoče, da bi vsi ljudje izgledali enako. In to dobesedno: vsi ljudje se začenjajo obnašati enako, kot da jih je udarila psihična epidemija. Vlada oznani, da gre za gripo, ki jo je mogoče pregnati s cepivom, toda Carol ve, da je cepivo brez učinka - in da se lahko pred to epidemično indoktrinacijo, ki ljudi spreminja v mentalne robote, zaščitiš le tako, da ne zaspiš, kajti obsedejo te, medtem ko spiš. Film žal prehitro izgubi ritem, smer, poanto in gravitacijo - mentalne probleme skuša namreč rešiti z eksplozijami in dirkami, s pirotehniko. Ob vsakem prehodu se vprašate: je to sploh še isti film? Hja, Invazija začne fušati - in Nicole Kidman tudi, tako da izgleda le kot mučna, morbidna, nenamerna parodija svojega lika iz Vsiljivcev. Invazija, ki jo je posnel Oliver Hirschbiegel, režiser Eksperimenta in Propada, in ki ga je po slabih testnih projekcijah “dosnel” James McTeigue, je videti tako, kot da ga je režirala Nicole Kidman.

Tudi v Invaziji tretjih bitij se je ljudi polastilo nekaj, kar jih je spremenilo v replike samih sebe, nekaj, kar jim je ukradlo identiteto in jih prelevilo v vegatacijo, v hladne, brezvoljne, brezčutne robote. In ti replikanti so bili le ljudje, ki so našli sami sebe, svoj jaz - svoj vegetacijski jaz. Njihove konformistične replike so njihova prava identiteta. Invazija tretjih bitij je bila po eni strani kritika Američanov, ki so bili v petdesetih obsojeni na konsenzualno vegetiranje, po drugi strani pa povzetek strahu pred obema velikima sovražnikoma: prvič, pred komunistično infiltracijo, pred zunanjim sovražnikom, ki ljudem pere možgane, in drugič, pred notranjim, državnim totalitarizmom, pred državo, ki ljudem menedžira glave in žre možgane, ki jih skuša torej poenotiti v boju za konsenz, politično sredino in življenje brez ekstremov. In kot kaže, je skušala Invazija tretjih bitij namigniti, da je to drugo zlo hujše. Ljudi, ki jih skupaj drži le načelo konsenza, uniči prav konsenz, ne pa kaki ekstremi (komunizem ipd.). Replikanti niso nič drugega kot tajni agenti tega konsenza, mehanične normalnosti, politične sredine in brezdušnega življenja brez ekstremov. Vir zla je potemtakem konsenz, strpnost, politična sredina, ki izgubi stik z realnostjo, ki ljudi debilizira, jim pere možgane in jih prepričuje, da je problem v njih, v percepciji. Da morajo najti sami sebe, svoj jaz - in da je rešitev v terapiji, ki bo možgane normalizirala in kontrolirala od "znotraj". In komunizem je tedaj prišel prav: lepo je namreč skril, da je ameriško normalnost obsedla prav sama normalnost. Invazija tretjih bitij je izgledala kot dekonstrukcija molitve, s katero je pastor Billy Graham leta 1952 odprl zasedanje ameriškega senata - posvaril je namreč "pred barbari, ki na naša vrata razbijajo od zunaj, in pred moralnimi termiti, ki razbijajo od znotraj". Sovražnik ni le zunaj (v Moskvi, v vesolju ipd.), ampak tudi znotraj: sovražnik so konsenz, politični center, kolektivizem, etatizem, konformizem - sorodniki, prijatelji, sosedje. Invazija tretjih bitij, film o izgubljanju v množici in o kreaciji nove, paranoidne, histerične, konsenzualistične, manihejske, sterilne Amerike, je svarila: ameriški kolektivizem reproducira sovjetskega! Amerika klonira sovjetsko masifikacijo istosti. Amerika je hotela izgledati kot dežela, ki je rešila vse svoje probleme - SZ je hotela izgledati natanko tako.

PROTI