Hitman

Hitmana bi lahko mirno tožili - ker je akcijski film, ki vas sili v spanec. Ali bolje rečeno, Hitman izgleda kot akcijski film, iz katerega so vso napetost preprosto izrezali. Odtod vaše začudeno vprašanje: kako jim je uspelo posneti tako mrtev film? Trije razlogi so botrovali temu truplu. Prvič, posnet je po video igrici o Agentu 47 (Timothy Olyphant), poklicnem morilcu, produktu tajne “Agencije”, ki problematične fante predeluje v brezčutne, tako rekoč robotske hitmane z barkodo na glavi. Tip ima pred sabo ruskega predsednika, za sabo Interpol, pod sabo pa cipo, ki je nekateri nočejo več videti žive. Hitman izgleda kot preslikava video igrice, ki pa jo je - naj si bo še tako zanič! - itak vedno bolje igrati kot pa le gledati.

Drugič, Hitman trpi za sindromom “Invazije”. Saj veste, mladi, nadarjeni evropski režiser posname intriganten debitantski triler, Hollywood ga pokliče, fant gre in posname svoj h'woodski blockbuster, toda studio - v tem primeru 20th Century Fox - mu ga potem tako poreže in premontira, da ostane brez duha in da ne vidite nobenega razloga, zakaj je moral ta film posneti prav ta in ta evropski wunderkind, v tem primeru Xavier Gens, avtor eksplozivnega šokerja Frontiere(s). In tretjič, film je koproduciral Luc Besson, francoski auteur, ki se je zadnja leta prelevil v producenta klišejskega, banalnega, monotonega, kvazibondovskega, poliglotskega akcijskega pudinga. Od Hitmana, ki je videti kot še ena predelava Nikite, ostanejo le klišeji. In protikadilski twist.

PROTI -