Zlati kompas

Zlati kompas je anti-Narnija. Otroci imajo namesto hišnih ljubljencev “demone”, neke sorte animalične spektre svoje “duše”, ki stalno spreminjajo obliko, toda le do trenutka, ko otrok odraste - potem dobijo fiksno obliko. Recimo, lorda Asriela (Daniel Craig), skrbnika male Lyre (Dakota Blue Richards), ki naj bi šel na severni tečaj raziskat “Prah” (za ene vir “smrti, bede in destruktivnosti”, za druge “gorivo” za potovanje med paralelnimi svetovi), stalno spremlja leopard, njegov virtualni “demon”. Lyra je še otrok, zato so njeni “demoni” bolj hiperaktivni in kameleonski, pravi friki “morphinga”. In seveda, Lyra je tudi sirota z “magičnimi” talenti, ki ne gredo niti v koncept gospe Coulter (Nicole Kidman), arogantno sladke zarotnice, niti v koncept “Magisteriuma”, dogmatične klerikalne kongregacije, replike katoliške cerkve, obsedene z grehom in dominacijo. Nekaj zarot in ugrabitev kasneje je Lyra, prva prerokinja, opasana z “demoni”, s pridruženimi, komaj izgovorljivimi člani, z armiranim polarnim medvedom in z gadgeti (npr. resnicometer, alias “zlati kompas”), že na poti na Sever, kjer vse skupaj čaka boj za svobodno voljo, boj za “Prah” - boj za zrušitev tiranskih dogem in teokratskih doktrin, ki so na tem, da se povrnejo v prah.

Vsi so vedeli, da prihaja Zlati kompas. In da bi to res vsi vedeli, je še posebej - in kot vedno zelo ekskluzivno - poskrbela Katoliška liga, ameriška “civilno-družbena” organizacija, ki jo je leta 1973 ustanovil jezuit Virgil C. Blum, ki je parkirana v newyorški nadškofiji in ki trdi, da ni pod kontrolo katoliške cerkve. Katoliška liga, ki se bori za “pravice katoličanov”, je namreč poskrbela za najboljšo reklamo, ko je začela že kake tri mesece pred štartom histerično in pompozno rohneti, da je Zlati kompas protikatoliški, da razširja ateizem in da skuša otroke indoktrinirati s pogansko-liberalno-satanističnimi strupi. Nič novega. Katoliška liga je poskrbela za marketing mnogih filmov, recimo Zadnje Kristusove skušnjave, Duhovnika, Dogme, Goyevih prikazni in TV serije South Park. Williama Donohueja, predsednika Katoliške lige, na njegovih križarskih pohodih rado hudo zanese, bodisi v antisemitizem (“Hollywood kontrolirajo sekularni Judje, ki sovražijo krščanstvo”), homofobijo (geji bi se morali opravičiti, ker “so zastrupili vse newyorške zaloge krvi”) ali pa zanikovanje Holokavsta (papež Pij XII ni bil nič kriv!), zato so celo nekateri predstavniki katoliške cerkve opozorili, da pretirava, da je preveč občutljiv, da je paranoiden in da njegovo početje sami cerkvi škodi, še toliko bolj, ker običajno napada filme, ki jih sploh še ni videl. Naravnost rečeno: cerkev je pogruntala, da je njegovo početje kontraproduktivno - in da s tem filmom dela le reklamo. Če Katoliška liga film obsodi, pomeni, da ga je treba nujno gledat. Cerkev je to pogruntala že v petdesetih, ko je to, kar zdaj počne Katoliška liga, počela Legija dostojnosti. Toda filmi Duhovnik, Dogma in Goyeve prikazni so bili tako mali, da so potrebovali reklamo - Zlati kompas pa je ne potrebuje. Posnet je po bestsellerju Philipa Pullmana, prihaja pa v času, ko se fantazijski eposi prodajajo kar sami od sebe. In Zlati kompas tudi izgleda tako, kot da se bo prodajal sam od sebe, ali natančneje: otrokom - in otrokom v odraslih - bi morali z marketingom izprati možgane, da bi v njem videli novega Harryja Potterja ali pa novega Gospodarja prstanov. Liki niso nič posebnega, kaj šele unikatnega, svet, ki ga digitalno izrisuje, ni nič posebnega, kaj šele unikatnega, in tudi tempo ni nič posebnega - Zlati kompas je fantazija na avtopilotu, ki ateizmu ne bo naredila ravno dobre reklame. Videti je kot tretje, že dokaj dehidrirano nadaljevanje hita, posneto direkt za dvd. Kar je tragično - nadaljevanja nas namreč šele čakajo.

ZADRŽAN