Temnomodraskorajčrna

Cvitkovičev film Odgrobadogroba je očitno v Španiji pustil globoko sled: hej, dobra ideja, si je verjetno rekel španski režiser Daniel Sanchez Arevalo - in naslov Temno modra skoraj črna spremenil v Temnomodraskorajčrna. Toda Arevalo več kot Cvitkoviču dolguje svojemu rojaku, Pedru Almodovarju, ki je znal svoje ekscentrične like vedno fluidno splesti v telenovelistični labirint, podžgan s samoironičnim seksom, kataloškimi fantazijami, ojdipskimi zarotami, chic homoerotiko in vsemogočimi paketi ekstremnih, grotesknih, napol patoloških stanj.

Razlika je le v tem, da Antonia Banderasa zamenja Jorge (Quim Gutierrez), oskrbnik madridske stanovanjske hiše, prek katerega se začne štafetno nalagati parada španske nravi - njegov paralizirani oče, njegov brat, ki se v zaporu pridruži gledališki skupini, da bi lahko fukal, zapornica, ki hoče z njim koncipirati otroka, da bi se premaknila na “materinski oddelek”, a se izkaže, da je sterilen, njegova punca, ki ji ni do tega, da bi zapornico “humanitarno” potešil Jorge, in prijatelj, samozvani “Sean Penn”, s katerim na strehi kujeta “poslovno” shemo, ki vključuje maserja. In maser ni edini, ki poruši seksualno politiko te fine, energične, senzualne, navdahnjene komedije, ki ni toliko vrtiljak ljubezni kot vrtiljak spolnih vlog - vsi imajo priložnost, da spolne vloge na novo izberejo. Družina je itak soap fabrikacija, v kateri vsi svoje anemične vloge le igrajo.

(Kinodvor)

ZA